Zakaj ste se odločili za vstop v politiko?
Ker sem našla več razlogov, zakaj bi šla, kot pa zakaj ne bi šla. Ker sem bila na to pripravljena, po drugi strani pa je ponudba prišla ob pravem času.

Toda če smo malo pesimistični, imajo politiki še slabši ugled kot novinarji ....
Torej sem že vajena. V 16 letih sem se že precej utrdila, zato s tem ne bi smela imeti težav.

Ali drži, da ko postaneš poslanec, nemudoma dobiš več prijateljev na Facebooku?
(Smeh.) To je zanimivo, vendar drži. Sicer sem jih že prej imela precej, a vseeno. Tvojo telefonsko številko najdejo ljudje, s katerimi nisi govoril že leta. Ne rečem, da je to nujno zato, ker bo nekdo nekaj imel od tega, ampak zato, ker se takrat pač spomnijo, da je umestno čestitati.

Kako pa to, da ravno lista Zorana Jankovića? Kot novinarka in urednica ste v zvezi z njim gotovo pokrivali tudi kakšne neprijetne zgodbe.
To je bila zame edina izbira. Meni je bilo najbolj odločujoče, da imam meje postavljene tako, da so vsi ljudje enaki. Ne bi mogla pripadati stranki ali opciji, ki bi temu nasprotovala. Pri tem mislim na primer na istospolne poroke in posvojitev otrok – proti temu ne bi mogla iti. Vse drugo bi lahko sprejela. Poleg tega imam zelo rada odločne ljudi, odločne politike, ki so strastni. Tukaj druge izbire torej ni bilo.
Vas je česa strah? Kar naenkrat pristati v parlamentu najbrž ni kar tako.
Bom pač videla, ali bom dobila dober stol (smeh). To jemljem kot izziv. Vse, kar bom rekla, bo verjetno tudi imelo malo večjo težo kot do zdaj ... Morda zato občutek, da nisi stoodstotno ti, vsaj v tej javni podobi.

Kaj si danes, ko ste v prvi stranki, mislite o prestopanju? Čez nekaj let utegne biti to aktualna informacija.
(Po dolgem premisleku.) Verjetno v življenju kdaj nastopi takšna situacija, da se človek za to odloči, pa tudi če načeloma meni, da to ni prav.

V naslednjem sklicu parlamenta bo v njem največ žensk v zgodovini. Je to sprememba na bolje?
To je sprememba, da bo v parlamentu več žensk. Mogoče je tu primerna Lacanova misel, ki me malo zaskrbi, vendar upam, da se ne bo uresničila, in sicer da ženske poleg lastne nečimrnosti krasi nečimrnost do drugih žensk.

Kakšen pa je psihološki profil slovenske političarke – če pogledamo na primer Viko Potočnik, Danico Simšič in Katarino Kresal?
Redkim se je uspelo ohraniti, a so morale biti predvsem v ozadju. Žal je tako; upam, da bo drugače. Pa ne govorim samo o politiki, velja tudi za druga področja. Imam prijateljice, ki so pisateljice. In čeprav ženske dobivajo nagrade, največjih ne bodo; dobili jih bodo moški literati. Tudi v politiki je tako. Če želi ženska v politiki kam priti, mora biti veliko bolj močna, delovna in sposobna kot moški.

Mogoče to izhaja tudi iz tega, da si Slovenke ne zaupajo in raje volijo moške?
Naša družba je še v marsičem precej tradicionalna, čeprav si to težko prizna. Gre tudi za del cerkvene tradicije, pojmovanje, kje je mesto ženske, in podobno. Del ljudi, ki razmišljajo tako, gleda na nastop ženske v politiki drugače kot jaz in si drugače zamišlja, kakšna naj bi bila.

Da naj bo "baba doma in tiho"?
Zagotovo, to je tradicija dobršnega dela tega sveta, a se spreminja. Nekje počasneje, nekje hitreje.

Obstaja političarka, ki vam je za zgled?
Hillary Clinton. Zdi se mi močna, a vendar ženska. Stopila je iz sence svojega moža; pa ne ocenjujem po dejanjih, po politiki. Tako rekoč nadmodrila ga je.

Se je že rodila bodoča slovenska premierka?
Ne. Jaz je trenutno ne vidim. Najbrž že hodi po tej zemlji, a narod je še ni prepoznal.

Kako dobro pa poznate Zorana Jankovića? Koliko oziroma kolikokrat ste se pogovarjali z njim?
Ur ali minut nisem štela. Preden sem se odločila, sem z njim govorila. Prej sem ga pa tudi že spremljala, poznala. Kot rečeno, všeč so mi odločni ljudje, ki znajo sprejeti odločitev.

Torej verjamete, da mu bo uspelo sestaviti koalicijo?
Absolutno.

Kako pa ocenjujete medijsko poročanje med kampanjo?
Do dela nekdanjih kolegov se ne bi želela opredeljevati. Dejstvo je, da so televizijska soočenja zelo vplivala na volilni izid. Jaz sem jih spremljala neverjetno veliko, verjetno bolj kot kdaj prej. Ljudje so bili zelo angažirani in so zadeve tudi angažirano spremljali. Novinarji pa so jih spremljali tako, kot so jih.

Je bilo razmerje med aferami in vsebino glede na razmere v Sloveniji in svetu pravšnje?
Odvisno od medija. Jaz najbolj poznam televizijo – ta zelo težko prikaže sivine, povprečja, neizstopajoče stvari. Prikažeš konflikt, problem, afero ali pa kaj čisto drugačnega, na primer v studio pripelješ žene. Dejstvo je, da ljudje najraje gledamo to, nasploh pa so problem skrajnosti. Mediji govorijo o tajkunih in tistih, ki imajo 300 evrov plače, življenje pa je dejansko med obema skrajnostma. Tudi s takim poročanjem delajo novinarji politikom včasih preveliko uslugo. Ne da bi se tega zavedali, sodelujejo s politiko, postajajo njen sestavni del, so v njeni službi. Premalo jih ve, da delajo in za koga delajo – in da je to nekako najvišja točka, ki jo pri nas v novinarstvu sploh lahko dosežeš. Zaradi tega me bodo zdaj zelo hitro raztrgali, toda dejansko je tako. Danes je največ, kar lahko narediš, da rečeš, zakaj je ta in ta afera prišla ven ravno zdaj, komu s tem delaš uslugo, analiziraš in se potem odločiš. Po drugi strani mediji še nikoli niso bili v tako težkem položaju kot zdaj; pritiski so enormni, pa ne več politični, kot so bili nekoč, ampak ekonomski. Dejansko je gledanost, branost, merljivost tista, ki prinese tudi denar. Zato se dostikrat spregleda kakšna druga stvar, ki je pomembnejša. Vendar mislim, da je to samo prehodno obdobje.

Foto: Boštjan Tacol Tamara Vonta Če se vrnemo k vaši novi, tako rekoč zakonodajni funkciji: kaj bi bilo treba v tej državi spremeniti?
Najbolj se bojim ljudi, ki mislijo, da vse vedo. Jaz ne razmišljam tako, daleč od tega. So področja, o katerih vem več, in so področja, v katera se ne bi upala spustiti in jih ocenjevati. Predvsem pa najbolj manjka sodelovanje – če tega ne bo, si bomo samo nagajali naprej.

No, to je način doseganja sprememb. Toda kaj spremeniti?
Zdravstvo je ena od točk, a ne vem, kdo bo zbral toliko poguma, da se ga bo lotil. Ali pa šolstvo: zdi se mi, da je šlo vsem ministrom do zdaj le za to, da pustijo svoj pečat. Ni jim šlo toliko za to, kakšna je šola, in podobno, ampak so si hoteli lastiti neke spremembe v šolstvu. Potem je tu še ena zelo velika zgodba, ki je povezana z davkoplačevalskim denarjem in z našimi življenji, in sicer energetska zgodba. Od energetike ima lahko ta država zelo veliko, a ogromno lahko tudi izgubi. Verjetno so to sicer reference nas, ki smo iz Krškega in vsi veliko razmišljamo o energetiki. Tu se pretaka ogromno denarja, ki morda ni tako viden kot kje drugje.

Ponujajo se razni recepti za boljšo rodnost v Sloveniji. Kateri je pravi?
Recepta ni. Edina rešitev je, da se bolje živi. Ko bo to deželo prevel določen optimizem, se bo tudi to uredilo ... To gre drugo z drugim. Razmišljaš, kakšno prihodnost lahko ponudiš otroku, kaj mu lahko daš sam in kaj ga čaka v prihodnosti. Nekateri ugotovijo, da teh možnosti preprosto nimajo.

Kaj pa ženske v novinarskem poslu, no, zdaj v politiki ... Kako si lahko ve privoščite otroka?
Težko, brez babic sploh ne. Zdi se mi, da smo prišli v evropski sistem dela: delamo ves dan, medtem ko se sistem varstva in vsega preostalega ni prilagodil. Saj ni poanta v tem, da bi bil otrok ves dan v vrtcu, ampak da sploh nimamo izbire, da bi bil v vrtcu recimo samo popoldne. Delamo evropsko, druge stvari pa niso takšne ...

Kaj pa poslankina nova oblačila? Verjetno nimate veliko kostimov ...
Res je, raje sem oblečena bolj športno. Malo se bom prilagodila, popolnoma pa verjetno ne; tudi na tem področju je predpisanih več pravil, kot je treba.