Politiki se, brez izjeme, ob izbruhu afere (in prav vseeno je, ali gre za novinarsko zgodbo, dejansko obtožnico, ali celo obsodbo – no, teh je bolj malo) trudijo oprati krivde, še najbolje je, če pri tem odigrajo vlogo žrtve.

Imeli smo Golobičevo "laž, ki to ni bila", pa Thalerja, ki je podkupnino sprejel zgolj dobronamerno, da bi nepridiprave razkrinkal, pa SDS, ki je arhivske dokumente sicer malček priredila, ampak konec koncev – namen je bil pokazati, da predsednik države laže! Rdeča nit je: (mogoče) smo res krivi, ampak vseeno dobro poslušajte, zakaj smo ravnali tako, naši nameni so vedno plemeniti.

Podobno je odstopila tudi Kresalova. Najprej je povedala, da se z interpretacijo računskega sodišča sicer ne strinja, a jo spoštuje. In Pahorju ponudila svoj odstop, ker je minister objektivno odgovoren.

Pahor ga seveda ni sprejel, lastnost, ki ga zadnje mesece najbolj definira, je namreč, da preden verjame komurkoli drugemu, brezmejno verjame in zaupa svojim ministrom. Ko je Kresalovi v sredo iz povsem politično samoohranitvenih razlogov preostalo le še to, da nepreklicno odstopi, je svojo izjavo začela z besedami, da protikorupcijska komisija med drugim ugotavlja, da se z najemom NPU ni okoristila, sama se z odločitvijo komisije sicer ne strinja, a jo vseeno, že drugič ta teden, spoštuje.

Jaz pa dodajam še to: čeprav se ne strinjam z odločitvijo policistov, da sem kršila predpise, ker sem nekega januarskega dne mimo Kina Šiške vozila 70, saj se mi je mudilo na tiskovno konferenco, da bi informacij željno javnost čim prej zadovoljila (in je bil moj namen v osnovi dober!), bom vseeno spoštovala odločitev policistov in kazen plačala. Ker se spodobi.