Bralki, ki želi ostati anonimna (ime je znano uredništvu), je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) po ginekološki operaciji in ugotovljenem malignomu svetoval, naj začne postopek za uveljavljanje invalidskih pravic. Tri tedne pozneje pa je ZZZS ugotovil, da je bralka sposobna delati osem ur in zavrnil možnost skrajšanega delovnika.
“Medtem ko sem čakala na odločitev invalidske komisije, sem morala delati po osem ur nad dan. To je trajalo pet mesecev in bila sem v takem stanju, da tega preprosto nisem zmogla,” razlaga bralka. ZZZS je pritožbo na drugi stopnji zavrnil.
1. Skrajšan delovnik. Aprila ZZZS zavarovanki, ki se je po ginekološki operaciji in ugotovljenem malignomu vrnila na delo, izda odločbo o štiriurnem delovniku in ji predlaga začetek postopka za uveljavitev invalidskih pravic.
2. Osemurni delovnik. Maja ZZZS ugotovi, da je zavarovanka sposobna delati osem ur dnevno, njeno pritožbo zavrne.
3. Invalidnost. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi istih izvidov ugotovi, da je bralka zaradi posledic bolezni invalidka tretje stopnje, zaradi česar lahko dela samo skrajšan delovnik.
ZZZS zavrača očitke
Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) je glede zavarovanke, za katero je ZZZS menil, da je sposobna delati osem ur na dan, ugotovil, da je zaradi posledic bolezni invalidka tretje stopnje in da ni zmožna delati polni delovni čas. Na vprašanje, kako sta lahko dva organa na podlagi istih izvidov presodila različno, so nam na ZZZS odgovorili: “Konkretnega primera ne poznamo, verjamemo pa, da sta imenovani zdravnik ZZZS oziroma zdravstvena komisija ravnala strokovno in vestno ter podala strokovno utemeljeno odločitev glede na medicinsko dokumentacijo, ki je bila predložena.”
Presoja zdravnika
Nadomestilo plače, ko gre za odsotnost z dela, daljšo od 30 dni, krije ZZZS. Zmožnost vrnitve na delo ugotavlja imenovani zdravnik, ki je po izobrazbi zdravnik (doktor medicine). Na ZZZS glede kompetentnosti zdravnika, ki ni vedno specialist za bolezen, o kateri odloča, pravijo: “Zdravniki ne vodijo zdravljenja, temveč presojajo zmožnost dela zavarovanca glede na njegovo delovno mesto, zaradi česar ne potrebujejo specializacij, na primer iz ortopedije, da bi presojali o bolniškem staležu nekoga z zlomljeno nogo, temveč morajo biti usposobljeni ugotavljati, ali je konkretna oseba glede na delo, ki ga opravlja, zmožna delati.”