Le minute so minile od trenutka, ko se je Angliji v skupini C pridružila Slovenija, pa se je že dogajalo v mojem elektronskem nabiralniku. Angleški kolegi, ki sem jih tako ali drugače spoznal skozi leta novinarskega dela, so že bili na lovu za informacijami. Pa ne le zaradi svojega lastnega raziskovalnega dela, pač pa tudi zaradi prodaje. V Angliji je nogomet velik posel, tako za nogometaše kot za novinarje. Vsako vsaj približno sočno izjavo je namreč moč prodati časopisom. Lahko si predstavljate, kako so bili veseli besed Boštjana Cesarja, ki je obtožil prvega angleškega zvezdnika Wayna Rooneyja, da ga je na septembrski prijateljski tekmi v Londonu namerno poškodoval. Pa ni šlo le za strogo iskanje senzacij. “Naslednje leto verjetno pridem k vam. Rad bi naredil intervju s Kekom,” mi je dejal eden od kolegov. Naš selektor si boljše zastonj reklame ne more zamisliti.

Skupina iz sanj
Mnogi mediji so po uvrstitvi na svetovno prvenstvo evforično razglašali, da so nogometaši naredili več za promocijo države, kot bodo politiki kadarkoli. Trditev zdaj postaja resnična. Uvrstitev na prvenstvo je že lepa, ampak, roko na srce, sama po sebi ne pomeni izjemne prepoznavnosti. To prinaša merjenje z največjimi. Anglija je nogometna velesila, ZDA pa so velesila z velikim v, četudi gre za šport, kjer Američani pretirane veljave nimajo. Kljub temu je njihov trg tako velik, da je tudi nogomet pri njih tovarna denarja. Slovenci smo zato dobili skupino iz sanj. Če si bomo le znali odrezati svoj kos pogače.