Foto: Nik Rovan kolumnisti 06.04.11 Tjasa Pureber, foto: nik rovan Kdo bi si mislil, da bodo institucije, kot je Mednarodni denarni sklad, ki je bil desetletja eden ključnih dejavnikov neoliberalnega opustošenja po kapitalistični periferiji, nekoč priznal, da zategovanje pasov in brezglava privatizacija ne deluje. S svojimi priporočili so povzročali množična odpuščanja in revščino na eni ter kopičenje bogastva v rokah elite na drugi strani. Njihov interes je še naprej ohranjanje privilegijev elit, ki jih zmanjšana potrošnja ogroža. A njihove ukrepe je zdaj prevzela evropska trojka, ki jih vsiljuje svojemu jugu. V Sloveniji že desetletja vlada mitološko poveličevanje zahoda, zato se je marsikomu težko spijazniti, da imamo v mednarodnih finančnih tokovih vlogo periferije.

Lekcije. Prav zato se je pomembno ozreti v preteklost globalnega juga, še posebej Latinske Amerike. Zgodbe ne moremo posploševati, niti je ni možno povsem prenesti v naše okolje. A vseeno drži, da je veliko število držav po letih slepega popuščanja zahtevam po rezih v socialo temu skupaj s prebivalci uprlo. Začeli so se pogovarjati o alternativah. Kam jih bo to pripeljalo, ne vemo. Vemo le, kam jih je pripeljalo neizporosno zategovanje pasov: v obup in revščino. Naši politiki nam brezkompromisne reforme predstavjajo kot darilo. Kot da se lahko veselimo zmanjšanja pravic. Nihče ne pravi, da situacija ni težka in da luknje v proračunu ni. A zdi se, da se je politika kolektivno pognala na vožnjo brez zavor in povozila vse stop znake. Nihče pa si ne vzame zdaj že znamenitega časa, ki ga rabimo, da se vpraša, kaj v resnici hočemo in potrebujemo.