Foto: Dejan Mijović Janez Zalaznik Seveda ne maram reform. Ne želim si delati dlje do upokojitve, ne želim plačevati višjih davkov, ne želim doplačevati za zdravila, ne želim imeti manj očetovskega dopusta, jezen sem, ker 2. januar ni več praznik. Ampak jih podpiram, ker preprosto ni druge možnosti. Prihodnje leto bomo pridelali slabi dve milijardi manj bruto domačega proizvoda kot leta 2008, kar je približno pet odstotkov manj. Hkrati se vse praviloma le draži, inflacija je od septembra 2008 do letos znašala 7,4 odstotka. To pomeni, da bi pred štirimi leti za košarico blaga in storitev plačal tisoč evrov, zdaj pa za isto blago in storitve 74 evrov več. Zato težko razumem, kako so nekateri prepričani, da lahko vse ostane enako. Preprosto ne more. Se ne izide.

Družina. Podobno družinski logiki moramo pogledati, kaj je nujno potrebno. Seveda nihče ne pričakuje, da bi se najstniška hči sama javila, da je njenih 50 evrov za mobitel vsak mesec luksuz. Za sina je nujno, da ima super hiter internet, oče »potrebuje« novega pasata, mama pa vikend na morju. A če se starša ne bosta zresnila, bodo prišli izvršitelji. Tudi v družbi ni za pričakovati, da se bo kdo kar sam javil, da lahko živi z manj, kot dobiva zdaj ali kot mu po trenutni zakonodaji pripada. Le na naše infantilne politike lahko stavimo, da bodo razumeli nujnost sprememb in težo sprememb enakomerno porazdelili. Ker če ena polovica ljudi ne prispeva nič, mora druga polovica dvakrat več. Vem, možnost za zadetek je majhna, a če tega niso sposobni, potem raje vidim, da slovensko vlado vodi Angela Merkel kot katerikoli izmed tistih, ki zdaj sedi v parlamentu.