Foto: Boštjan Tacol Manca Borko Zadnjič smo sedeli na kavi in razpravljali o spremembah sistema pa o neposredni demokraciji. O tem, kaj zahtevajo vstajniki, in njihovih pozivih k predčasnim volitvam. Mnenja so bila različna, sklep pa, da se vse konča pri ljudeh. V vsakem novem sistemu bodo šli (ali ne šli) na volitve isti ljudje kot lani ali predlani, naroda pač ne moremo zamenjati. Nisem poznavalec neposredne demokracije, ampak koncept je nekako tak, da vsi neposredno odločajo o pomembnih družbenih vprašanjih. Ker vsi o vsem ne vemo vsega, lahko svoj glas zaupamo prijatelju ali nekomu, za katerega menimo, da o zadevi ve več od nas samih. A ni sistema brez podrobnosti. Se bodo res vsi zadostno informirali o vsem, ne da bi nasedali mnenju enega ali drugega mnenjskega voditelja? Bodo vsi našli čas in energijo za informiranje? Ali pa bodo svoj glas prodali, kot na vsakih volitvah znova, le za obljube o boljšem življenju?

Morala in etika. Vsak sistem predpostavlja, da bomo v njem ljudje ravnali moralno in etično. Tisti, ki se pustijo voliti, in tisti, ki volimo. Tako je z demokracijo, nič drugače ni bilo s socializmom. Bi v kakšnem drugem sistemu res našli 15 ali 90 bolj moralnih in etičnih posameznikov kot danes? Jih v tem sistemu res ne moremo? Janše, jankoviće in kanglerje smo si izvolili sami. Strinjam se, da se da že v sedanjem sistemu marsikaj spremeniti in izboljšati, ampak na koncu bomo odločali ljudje. Za začetek na naslednjih volitvah o tem, ali bomo znova zaupali tistim, ki so nas že razočarali.