Foto: Nik Rovan Tjaša Pureber Vse oči so uprte v Grčijo. Deželo juga, ki je postala nezaželen tujec v nedostopni trdnjavi Evropa. Zdi se, da evropske finančne institucije na grškem ljudstvu preizkušajo, kako daleč lahko pripelješ varčevalne ukrepe, preden ljudem prekipi. Kot da gre za poligon, kjer so žrtve sprejemljive, preden se premaknejo na pomembnejša španska in italijanska bojišča.

Pri tem se pozablja, da v ozadju reševanja evra teče še en proces. V prvem krogu grških volitev je v ospredje stopila sovražna retorika do priseljencev. Rezultat: preboj skrajne neonacistične stranke v parlament. To smo pred nekaj desetletij v Evropi že doživeli. Končalo se je s totalno vojno.

Zato je za nas Grčija pomembna. Tako kot obramba pravic prosilcev za azil. Kot je Evropa najprej udarila po najšibkejšem ozemlju, država najprej udari populacijo, ki v javnosti nima glasu. Ko leta 2008 pri nas nihče ni pričakoval gospodarske krize, so se začela množična odpuščanja migrantskih delavcev in birokratsko oteževanje njihovega bivanja pri nas.

Kriza, ki se je najprej pokazala na tej ranljivi populaciji, se je kmalu razširila po vseh slojih. Seveda ni politično korektno, da bi vodilne elite, ki se želijo imeti za demokratične, odkrito metale ljudi iz države ali države iz evra. Najelegantnejše bi bilo, če bi odšle kar same. Zato jim očitno raje sistematično otežujejo življenje do točke, ko v resnici nimajo nobene izbire. Vprašanje za vse nas pa je, ali smo se iz prejšnjih lekcij kaj naučili.