Foto: Boštjan Tacol Manca Borko V tujini bi bila vsa Slovenija ena, Slovencem pa je v dvajsetletju uspelo ustanoviti 212 občin.

V več kot polovici od teh živi manj kot pet tisoč prebivalcev. Obstajajo občine, v katerih verige trgovcev ne želijo postaviti nove trgovine, saj živi v njih premalo ljudi, in v več kot eni sploh nimajo bankomata.

Ampak prav vse občine morajo ne glede na velikost po zakonu svojim prebivalcem nuditi in financirati osnovne storitve – šolo, vrtec, zdravstveno oskrbo, popravilo in gradnjo cest, pa kanalizacijo in vodovod.

Problem nastane, ko je v občini tako malo prebivalcev, da se v njen proračun nateče le za tekoče poslovanje ali še manj, za investicije pa ne ostane nič. Eden od županov mi je nekoč potarnal, da večino proračuna namenijo za kritje stroškov otroškega varstva v vrtcu, saj so imeli tisto leto toliko otrok. Ob tem je treba dodati, da občine v povprečju dobro desetino proračuna porabijo za samo delovanje občine.

Vasi v mesta. Občani so se za odcepitve od matične občine odločali, ker so bili prepričani, da bo tako njihov denar ostal pri njih, v njihovi vasi. Želja po samostojnosti pa je postala z drobljenjem na vedno manjše koščke samodestruktivna.

V teh majhnih občinah tako danes župan, tajnica in fikus rešujejo toliko različnih težav občanov, kot jih morajo občine z bataljonom strokovnih služb. Župan ene od občin na robu bankrota me je tako v sveti preproščini prosil za nasvet, kako naj se reši iz brezna dolgov.