Foto: Saša Despot Nina Oštrbenk Nekoč sem klicala v eno od manjših slovenskih občin in prosila za pogovor z županom. Gospa na drugi strani mi je prijazno povedala, da župana ni, prav tako ni nikogar drugega, ki bi mi lahko pomagal, ker sta na občini samo onadva, sama pa ni pristojna za dajanje informacij. Sem rekla v redu in prosila za elektronski naslov. Gospa mi je spet prijazno odgovorila, da tega še nimajo, ker so občina šele dobro leto in takih stvari še niso uredili. To je samo eden od primerov, ki dokazujejo absurdnost slovenskega nacionalnega hobija – ustanavljanja občin.

Smešno. Problem tega hobija ni, da nimamo pravil, ampak da pravil nihče ne upošteva. V zadnjih 12 letih je bilo namreč 92 odstotkov občin ustanovljenih, ne da bi izpolnjevale osnovne pogoje.

Prišli smo že tako daleč, da imamo na 20 tisoč kvadratnih kilometrih 212 občin.

Smešno. Tudi to, da ima Občina Osilnica proračun v višini sto tisoč evrov. Kaj lahko naredijo s tem denarjem? Nič, v enem letu ne morejo zgraditi niti ene hiše. Lahko pa si izplačajo plače, životarijo in tarnajo, da bi jim država morala pomagati sofinancirati investicije. Zakaj Slovenija potrebuje 211 županov (Ankaran ga še nima), skoraj 300 podžupanov in 3.400 občinskih svetnikov? Ne vem. Vem pa, da med politiki ni nikogar, ki bi to spremenil. Zato bom mogoče začela zbirati podpise, da moja vas Čatež ob Savi postane občina.

Pa kaj, če bomo imeli še enega župana in nekaj svetnikov več. Saj jih imamo že štiri tisoč. Fikus bom pa že jaz kupila.