Avtor knjig o orožarskih poslih po osamosvojitvi Slovenije objavo poročila utemeljuje z odločbo informacijske pooblaščenke, da je zadeva javno dostopna. Opozarja pa, da vsebina poročila ne odgovori na nobeno od vprašanj, ki že več kot desetletje terjajo odgovore, in da ostajajo vsa odprta vprašanja neodgovorjena. Kot bistveno pomanjkljivost poročila izpostavlja to, da ni nikjer jasno navedeno, kdo so bili prodajalci, kupci, kolikšen je bil obseg poslovanja, prav tako da ni nikjer v poročilu omenjeno gotovinsko poslovanje. Iz poročila po navedbah Matjaža Frangeža niti ne izvemo, kje je Slovenija kupovala orožje, strelivo in drugo opremo, ne za čas pred ne za čas po osamosvojitvi. Zapisane so le pavšalne navedbe.

V poročilu o trgovini z orožjem od 15. maja 1990 do 1. septembra 1993, ki ga je zahteval takratni premier Janez Drnovšek, je sicer ministrstvo za obrambo natančno popisalo, kako je potekal nakup orožja za Slovenijo, njegova prodaja Hrvaški, kdo je dal pooblastila in kako so potekala plačila.

Poročilo med drugim navaja, da je bilo za potrebe Teritorialne obrambe (TO) kupljenih več tisoč avtomatskih pušk, streliva zanje, minometov, raket in drugega orožja, pri čemer podaja tudi natančno specifikacijo nakupov in njihove vrednosti. Poročilo navaja še, da je bilo orožje kupljeno ob aktivni tihi podpori ZDA, ki so takrat že spremenile politiko do Slovenije.

Glede tranzita orožja čez ozemlje Slovenije na Hrvaško poročilo navaja, da sta dovoljenje zanj dala razširjeno predsedstvo in takratni svet za obrambo, glede Bosne in Hercegovine pa, da je veljala enaka politika kot do Hrvaške.