Gen morda ne igra vloge pri našem odzivu na zdravljenje v vseh pogojih in eksperiment je vključeval le majhno število ljudi, a odkritje kljub temu pomeni prvi korak k razumevanju fenomena delovanja placeba. "Po našem vedenju je to prvič, da je kdor koli povezal gen z učinkom placeba," je povedal Tomas Furmark iz Univerze Uppsala na Švedskem.

Skupaj s sodelavci je opravil raziskavo na 25 ljudeh, ki so trpeli za socialno anksioznostjo, torej strahom pred javnim ponižanjem. Na začetku in ob koncu zdravljenja, ki je temeljilo na placebu, so imeli javni nastop. Deset prostovoljcev se je na placebo odzvalo mnogo bolje kot preostali. Na koncu eksperimenta se je njihova anksioznost zmanjšala, medtem ko se pri preostalih ni spremenila. Slikanje možganov je pokazalo aktivnost v amagdali, centru možganov za strah, ki se je zmanjšala za tri odstotke.

Da bi videli, ali obstaja genetska razlika med udeleženci raziskave, ki so se na placebo odzvali, in onimi, ki se niso, so podrobneje pogledali gen za encim tryptophan hydroxylase-2 (TPH2), ki vpliva na aktivnost serotonina. Prej so domnevali, da so ljudje z dvema kopijama tega gena manj anksiozni, v raziskavi pa se je izkazalo, da je osem od desetih udeležencev, ki so se na placebo odzvali, imelo dve kopiji gena, medtem ko so tisti, ki se na zdravljenje niso odzvali, imeli samo eno kopijo.

Furmak je prepričan, da lahko učinek gena vpliva tudi na druge motnje, pri katerih je udeležena amigdala, kot so fobije in depresije. Poudarja sicer, da bodo šele nadaljne študije lahko pokazale, ali gen lahko vpliva na učinek placeba bolj na splošno. Fabrizio Benedetti iz Univerze Torino v Italiji pa je dejal: " Vemo, da ne obstaja en sam placebo efekt, ampak jih je več. Nekateri morda delujejo bolj preko genetike, drugi preko pričakovanj in nagrad."