Pred 1. oktobrom se je zdelo, da bomo po tem datumu videli pravo inflacijo osebnih bankrotov. Prvi signal za tako pričakovanje je (bil) že dolgo močno rdeče obarvan domač borzni parket, ki je med hude osmoljence potegnil številne Slovence, ki so v času debelih krav delnice kupovali – in to na kredit – kot bi šlo za nikoli pokvarljive konzerve. Drug signal za to je (bila) razmeroma visoka inflacija v zadnjem letu, ki številnih potrošnikov, sodeč po ogromnih vozičkih in vrečkah v naših nakupovalnih centrih, ni silila v “zapravljaj manj” ampak v “zapravljaj več”. Piskrček naj bi k evforiji pričakovanja obdobja, ko bo tudi pri nas mogoč “fresh start” (svež začetek) brez dolgov, menda pristavili še mediji. O osebnem bankrotu se je ponekod pisalo kot o novi religiji, ki bo odpravila neprijetno resničnost – dolgove in rubežnike, ki spadajo zraven.

Previdni. Slab mesec po tem, ko je v veljavo stopil del zakona o finančnem poslovanju, ki omogoča osebni bankrot, neke velike gneče na okrajnih sodiščih ni. Odvetniki dobijo kak klic ali dva na dan. Predvsem kličejo tisti, ki bi se radi znebili tisoč, morda dvatisoč evrov dolgov, ki jih s svojimi prihodki in mesečnimi stroški ne morejo odplačati. Pa se jih večina, potem ko se bolj pozanimajo, kaj jih v tem postopku čaka, odloči še malo premisliti. Zanimivo naj bi bilo šele čez kakšna tri, štiri leta. Takrat naj bi, pravijo nekateri iz pravne stroke, podjetniki naštudirali zakon, postopek, stečajne upravitelje in sodniške odločitve. In takrat naj bi videli razcvet instituta “fresh start”. Le da ne med malimi, ampak velikimi ribami.