Foto: Žurnal24 Matej Košir (Foto: Žurnal24) Nekoč mi je neki podjetnik rekel: razdelimo državo na dva dela in naj z eno vlado delajo ena, z drugo, svojo vlado pa druga podjetja. Štiri leta se znajo vleči, če čakaš, da prideš na vrsto. Slovenija je majhna in le redkokatera uspešna podjetja spadajo v tretjo skupino in so tako specializirana, da se lahko povsem izognejo poslovanju z državo in njenimi sateliti. Pa še ta potrebujejo kakšna dovoljenja, če pustimo ob strani samo poslovno okolje, ki ga vzpostavlja država. Ampak gre za zrelostni izpit. Zakonodaja ne more omejiti prijateljskega poslovanja, lahko pa ga morala tistih, ki denar delijo. In tu je ključ – denar delijo, ker so bili izvoljeni, kaznujemo pa jih lahko le tako, da jim čez štiri leta ne damo več glasu. Kar milo rečeno pomeni, da gre lahko v teh štirih letih vsa ali pa vsaj pol države k hudiču.

Tradicija. Kaj lahko pričakujemo od Zorana Jankovića? Kot župan je znal precej zviti pravila, da je dosegel svoje. Podjetja, ki so dobila delo, so mirno prenašala zamude pri plačilih, ker jim je bilo jasno, da zanje posla v Ljubljani ne bo več, če se zamerijo velikemu šefu. Janković je sam opravljal nadzorno funkcijo na deloviščih in direktorje je na pomanjkljivosti pogosto opozarjal celo njegov šofer. Vse je bilo podrejeno izpolnitvi obljub, bistveno manj pa, vsaj po mojem mnenju, bogatenju dvornih dobaviteljev. Sicer Energoplan ne bi bil pred stečajem, SCT in Vegrad pa ne zgodovina. Pričakujemo lahko torej mercatorsko stiskanje dobaviteljev; status dvornega dobavitelja pa bodo dobili le tisti najubogljivejši z najtršo kožo. Kaj pa družinski posli? Družina je pa sveta, nje.