"Saj boš videl, ko boš imel otroke!" To je železni repertoar neverjetno veliko staršev, ki ga poslušajo tisti, ki otrok nimajo, zlasti pa tisti, ki jih nameravajo imeti. Kajti tisti, ki naraščaja nimajo, so pa v domnevno primernem življenjskem obdobju za kaj takega, imajo po oceni prekaljenih staršev morje prostega časa, nobenih skrbi, predvsem pa si lahko privoščijo življenje na veliki nogi. Kajti, prvič, "ne spomnim se, kdaj sem nazadnje spal do devetih", drugič, "oh, kje pa se imam čas ukvarjati s tem, kaj bom oblekla za v službo", in tretjič, "oh, kakšna masaža, zdaj dajemo samo še za plenice in vrtec". In vse to z nekoliko očitajočim in občutkom krivde vzbujajočim pridihom. Kot da začetna ekstaza, ko še pred rojstvom "malega čudeža" družabna omrežja zasipajo s fotkami nosečniških trebuhov, okrašenih z marjeticami, in v prvih tednih drobcena bitja tlačijo v cvetlične lončke in z njimi silijo pred fotografske aparate, z leti izgine neznano kam.

Sledi za zunanje opazovalce neopazna faza levitve v male pošasti, ki z voščenkami uničujejo stene, zajedajo družinski proračun in kradejo spanec naveličanim staršem. Pa seveda ne vsi, in s tem mislim ne vsi starši. Nekateri raje prodajajo svoje mučeništvo, drugi, ki so po mojih izkušnjah v manjšini, pa preprosto povedo, da jih otroci osrečujejo.

Najbrž to niti ni ekskluzivna starševska posebnost, temveč gnev, ki ga posamezniki izražajo tudi sicer – nad obupno službo, zoprnim šefom, skorumpirano politiko, drago elektriko, slabim vremenom ali zanič kavo ... Nekakšna vzporednica večno negativnim trendom v anketah, v katerih državljane sprašujejo, v kolikšni meri so zadovoljni s svojim položajem v družbi, materialno preskrbljenostjo ali vzdušjem v državi. Ker smo pred novim letom obljubili, da se bomo trudili biti tudi generatorji pozitivnega vzdušja, sprašujem: kaj ni škoda, da tečnobo, ki v resnici zelo verjetno sploh ne izvira iz dejstva, da imajo otroke, opravičujejo prav skoznje?