Kdaj naj starši začnejo otroka usmerjati v šport?

Že zelo zgodaj, ampak na začetku je pomembno, da otrok šport spoznava skozi igro, da mu je v veselje.

Kdaj pa lahko začne “zares” trenirati?

Specializacija naj ne bi bila prehitra, enkrat po 13. letu, je pa odvisno od športne panoge. Pri gimnastiki je veliko prej kot pri tenisu, nogometu ali odbojki.

S psihološkega vidika je za otroka dobro, da med šestim in 13. letom spozna čim več različnih športov ter čim več osnovnih iger. S tem bo dobil širino in imel možnost izbire, ne pa da ga očetje peljejo le na nogometno igrišče.

Kdo je pomembnejši pri športnem razvoju otroka – mati ali oče?

Na začetku mama, potem pa začne otroka v športne dejavnosti vključevati oče.

Je zato v vrhunskem športu večkrat oče trener športnika oziroma je v njegovi ekipi, tako kot na primer Ante Kostelić in Richard Williams (oče teniških igralk)?

V večini primerov je tako, čeprav sodelujem z vrhunsko športnico (Ilko Štuhec; op. a.), pri kateri je mama trenerka in glavna pogonska sila. Vsekakor je pomembno, da sodelujeta oba. Mati je predvsem v oporo v trenutkih razočaranj, ko je treba otroku povedati, da ga imamo še vedno radi. Otroku ne smemo lagati, da je dobro nastopil, če ni, saj sam to ve. V takih trenutkih mu moramo stati ob strani in mu povedati, da še 
verjamemo vanj.

Je za začetek dovolj, da gredo starši z otroki na sprehod?

Ja, ker ko greš na sprehod, greš mimo igrišč, kjer otroci plezajo po toboganu, se gugajo, skačejo, hodijo, plezajo in tako urijo osnovne gibalne sposobnosti.

Kateri športi so najboljši za otroke na začetku?

Gimnastika in atletika, ker gre za veliko osnovnih gibanj. Raziskave so pokazale, da za vrhunskost ni pomembna hitra specializacija, ampak širina, da otrok spozna čim več športov.

Šele potem vidimo, za kaj je otrok nadarjen. Ni prav, da starši skozi otroka izpolnjujejo svoje ambicije.

Katere vrednote da šport?

Za otroka pomeni zdrav način preživljanja prostega časa, z njim razvije delovne navade, samodisciplino, se nauči premagovati stres in reševati težave ter si organizirati čas – večina športnikov je tudi dobrih učencev, čeprav imajo manj časa. Nauči se tudi postavljati cilje in to, da se mora za uresničevanje teh potruditi. Navadi se, da se zanaša sam nase, da je v ključnih življenjskih situacijah sam, na primer ko piše test, je vprašan, je na tekmi.

Kaj pa negativne stvari?

Šport pri mladih nima toliko negativnih stvari, če jim starši in trenerji razložijo, da zmaga ni vse; da je zmaga že to, da so napredovali. Drugo pa je, če na športnika pritiskamo, da mora preveč doseči naenkrat. Z mladimi športniki se lahko hitro doseže dober rezultat in to trenerje velikokrat zavede, da želijo na hitro doseči čim več, športniki pa postanejo pretrenirani.

Bi svojega otroka usmerili v vrhunski šport?

V tem trenutku bi rekla ne. Mu bova pa z možem vsekakor predstavila čim več športov in nato se bo odločil sam.

Po teku smučanje

Športno dejavni. Nacionalna raziskava o odnosu Slovencev do športa, ki jo je izvedla družba Procter & Gamble, je med drugim pokazala, da se več kot polovica vprašanih ukvarja s športom, največ, 30 odstotkov, več kot štiri ure na teden. Med razlogi, zakaj se ukvarjajo s športom, je na prvem mestu boljše počutje, sledijo krepitev imunskega sistema, želja po biti bolj fit in imeti boljšo postavo.

Tek na 1. mestu. Po raziskavi je najbolj priljubljen šport Slovencev tek, sledijo pa mu smučanje, plavanje in kolesarjenje. “To me ne preseneča, ker je tek vsem dostopen. Za smučanje potrebuješ opremo, denar. Že na maratonih lahko vidimo, kako množičen šport je tek. Ljudje se vedno bolj zavedajo, da z aktivnim življenjskim slogom vplivajo na izboljšanje zdravja,” meni psihologinja Tjaša Dimec Časar. Dodaja, da sta smučanje in tenis športa, ki starše veliko staneta; za tenis morajo na primer plačati okoli 500 evrov na mesec.

Več žensk kot moških. Rezultati so pokazali še, da se ženske več ukvarjajo s športom kot moški. “To je zanimiv podatek, morda zaradi vse bolj priljubljenih pilatesa, joge in vodene vadbe, moški pa morda nogomet raje gledajo, kot ga igrajo,” pravi Dimec Časarjeva.

V urbanih okoljih. Po raziskavi se s športom ukvarja več ljudi v urbanih okoljih. “V Ljubljani je več možnosti za to. Doma sem iz Koroške, kjer na primer ne bi imela te možnosti, kot jo imam na fakulteti za šport, kamor z otrokom hodim na telovadbo od njegovega 11. meseca,” pojasnjuje psihologinja in dodaja, da na primer na Koroškem vsi znajo smučati, ker jih vse usmerjajo v ta šport, za Ljubljano pa tega ni mogoče reči.