Pri Zvezi Anita Ogulin so nas tokrat povezali z družino, ki jo sestavljata le oče in njegov 11-letni sin. Gre za zgodbo, ki izstopa predvsem zaradi očetove velikanske skromnosti in pozitivne energije, s katero se že leta sooča s težkimi življenjskimi okoliščinami. Oče ni zagrenjen in ne govori o nesreči ali revščini, temveč s hvaležnostjo pripoveduje o drobnih srečnih trenutkih in ljudeh, ki so mu v pravem trenutku stali ob strani.

Tudi ob pogovoru za ta prispevek je glede nesrečnih okoliščin ostajal zadržan in z mano raje delil pozitivne zgodbe in prigode. Ko je govoril o poletju 2025, ko je hudo zbolel, ni poudarjal bolezni, ampak pomoč sina in dobrih ljudi, ki so mu pomagali, da se je znova postavil na noge.

Njegov pozitivizem, življenjska energija, dobrota in skromnost so me ob tej zgodbi še posebej ganili. Družina je že ves čas vključena v humanitarne programe pri Zvezi Anita Ogulin, kjer jim pomagajo narazlične načine, od materialne pomoči, podopore, pa tudi letovanj za otroka. 

Otrok je moral zamenjati šolo

"Družino, ki jo sestavljata oče in sin, zaradi finančne stiske spremljamo že nekaj let. Oče je upokojen in prejema nizko pokojnino, s katero ne zmore pokriti njunih življenjskih stroškov. Mama otroka ju je zapustila in se odselila v tujino ter za sina ne prispeva," so nam zgodbo opisali pri Zvezi Anita Ogulin. 

Kot poudarjajo, se družina ne sooča le s finančnimi težavami, ampak tudi s stiskami na drugih področjih, kar jo postavlja v še težji položaj ter večjo socialno izključenost: "Oče, ki je od vedno živel v revni družini, je bil navajen skromnega življenja. Kljub temu pa ga je potrlo dejstvo, da je moral večkrat tudi svojega otroka postaviti pred izbiro med nakupom igrače in hrane. S težkim srcem se je obrnil po pomoč, saj se počuti dolžnega povrniti."

"Sin se na drugi strani v šoli sooča s čustveno-vedenjskimi težavami ter dolgo tudi z medvrstniškim nasiljem. Sošolci so ga med drugim zbadali tudi zaradi tega, ker nima mame," so opisali. Dodajajo, da so zaradi tovrstnih izzivov ter neustrezne podpore sklenili, da je zanj najbolje, da zamenja šolo. V majhnem kraju, kjer bivata, novice hitro potujejo, zato se je prešolal v drugo okolje, kjer ju ne poznajo.

"Med tednom fant biva v drugem kraju, saj je nova šola preveč oddaljena od doma. Očeta zelo pogreša, saj je nanj zelo navezan, poleg tega ga zanj tudi zelo skrbi," pojasnjujejo.

Nova šola je fantu na eni strani prinesla bolj podporno okolje, na drugi strani pa ga ločila od očeta: "Fant tam sicer prejema ustrezno podporo, z očetom pa dobro sodelujejo. Bolj spodbudno šolsko okolje je tako rešilo vsaj eno od stisk, s katerimi se družina sooča. Kljub oddaljenosti pa oče in sin ostajata povezana."

"Finančne težave kljub temu žal ostajajo ena od stisk, ki jih sama ne bosta zmogla premostiti," so sklenili. 

Raje imam za hrano, kot pa za igračo

Kot mi je povedal oče, se je vse skupaj začelo že zelo zgodaj, ko je mati otroka zapustila in se odselila v tujino. Otrok je imel tedaj komaj dve leti, v vseh teh letih pa ga je mati obiskala le štirikrat. 

Prihodke imata zelo nizke. Oče ima več kot 65 let, zato je že v pokoju in prejema 632 evrov pokojnine. Ob tem prejema še 143 evrov varstvenega dodatka, 115 evrov otroškega dodatka in 63 evrov iz preživninskega sklada, saj mati otroka ne prispeva ničesar. 

Očetova skromnost jima kljub izredno nizkim prihodkom omogoča, da imata plačane vse položnice. Kot mi je pojasnil, je bil od nekdaj navajen, da živi zelo skromno. Njegovo pravilo je, da če nimeaš dovolj denarja, da nekaj kupiš, si tega ne kupiš. Poleg tega ima sin samo njega, zato je odgovornost še toliko večja in si ne sme privoščiti spodrsljaja.

Tako sta oče in sin brez avtomobila, saj zanj nimata denarja. Vse poti opravita z avtobusom ali vlakom. Tudi pri hrani sta zelo skromna, prav tako pri oblačilih ali morebitnih ostalih potrebščinah. "Celo otroštvo sem imel skromno življenje in skromnost prenašal naprej iz roda v rod. Če ti lahko kupim igračo, ti jo bom, če ne, pa raje hrano, kot pa igračo. Ko bom imel denarja, bom kupil igračo. Če nisi imel, bolje, da imaš za hrano, kot da si nekaj kupuješ," pravi. 

Hudi napadi na otroka, žgali so mu roke

Očeta najbolj boli, ko pomisli na trpljenje, ki mu je bil priča sinček. V prejšnji osnovni šoli so ga otroci zmerjali zaradi revščine, ker ni imel modnih oblaič in ker ni imel mame. Zato se je otrok velikokrat spiščal v pretepe, ob katerih je utrpel tudi poškodbe. Na koncu je bilo že tako hudo, da je prišel domov z ožganimi rokami. 

Otrok se je zato prešolal in je čez teden v drugem kraju brez očeta. Vidita se le med počiticami in vsak konec tedna, a je otroku zdaj v šoli všeč, se s sošolci zelo lepo razume in ima ustrezno podporo strokovnih služb. Oče pravi, da se otrok počuti zapuščen zaradi odnosa njegove matere, ki je v vseh teh letih otroka obiskala le štirikrat. Pa še tedaj, mu ni prinesla ničesar, niti čokolade, manjšega darilca, pozornosti. Pravi, da otrok kljub vsemu pogreša mamo, nikoli pa mu ne reče, da pogreša materialne dobrine. Sam dobro ve, da z očetom nimata denarja, zato se nikoli ne pritožuje, ker gresta po potrebno obleko v najcenejšo trgovino, ker mora nekaj časa nositi premajhne čevlje, ali ne moreta takoj kupiti vseh potrebnih potrebščin. Oba sta navajena skromnosti in sta raje vesela lepih stvari, ki jih imata in doživita. 

Humantiranim programom pri Zvezi Anita Ogulin lahko pomagate s prispevkom na spodnji račun:

Zveza Anita Ogulin, 
Proletarska 1, 1000 Ljubljana

IBAN SI56 3300 0000 1303 865, Addiko bank d.d.
BIC: HAABSI22

Sklic:  SI00 760
Namen: pomoč otrokom in družinam
Koda namena: CHAR

Če bi želeli kako drugače sodelovati in pomagati, lahko pišete na naslov: info@boter.si