Včeraj smo lahko v enem od slovenskih dnevnikov prebrali bombastičen naslov: Soršak s policisti vdrl v Mercator, Spar in Tuš. Hudo. Za hip sem si ob doslej videnih spektakularnih akcijah mož v modrem brez težav naslikala, kako policisti varuhu konkurence utirajo pot do dokazov, ki se jih je namenil poiskati pri omenjeni veliki trojki. A pravzaprav je bilo le vprašanje časa, kdaj se bo obisk zgodil, saj sta kar dva ministra, gospodarski in finančni, Vizjak in Bajuk, ob vsaki priložnosti, ko je bilo govora o rasti cen hrane, znala tako ali drugače pokazati na krivce: Mercator, Spar in Tuš. Medtem ko so evropski trgovci rast cen surovin ublažili in znižali marže, se to v naših trgovinah ni zgodilo, me je zadnjič spet opomnil Bajuk, ko sem ga vprašala, ali ga sedemodstotna inflacija zdaj že resno skrbi. In potrdil je, da ga skrbi.

Akcija
Resnica zgodbe pa je, da policisti v torek niso nikamor vdrli. Tudi lisic v tej zgodbi ni. Varuha konkurence so policisti le pospremili do vrat treh največjih trgovcev. Dokazi, ki jih je ta prišel iskat, pač niso take narave, da bi jih kdorkoli sam imel željo izročiti in se na koncu še s kavo zahvalil za obisk. To, da nekdo dobavitelja izsiljuje za čim nižjo ceno in pri tem še žuga, da bo pri konkurentu preveril (in to menda tudi stori), ali jo je res dobil, je pač nekaj, o čemer nihče noče puščati sledi. In prav je, da se je Soršak, čeprav morebiti malo naivno, napotil na kraj"zločina", da sam preveri, ali so mu tisti, ki so trojko zašpecali, dali verodostojne dokaze. Me pa skrbi, da zaradi politične kampanje, ko iz omar že padajo okostnjaki, na vsako tako akcijo skoraj po pravilu najprej pade sum politične motiviranosti in šele nato: "Kaj pa, če je vse to res?"