Pes ima proste izhode na velik vrt in se ob popoldnevih stiska z družino na kavču. Čeprav se sliši to kot lepo pasje življenje, biologinja in pasja inštruktorica Alenka Gorjan opozarja, da pes potrebuje več kakovostnega časa z nami. Preberite, kaj ta kakovostni čas sploh pomeni ter kaj vaš pes najbolj pogreša. Morda je to le dodatnih 20 minut pri enem samem stebričku ...
Alenka Gorjan je biologinja, kinologinja, pasja inštruktorica in ustanoviteljica pasje šole Blazno blatno, ki se je že rodila v "pasjo" družino. Njen pogled na življenje s psom je zanimiv zaradi vseh izkušenj, ki jih je nabrala ob svojih psih in ob dolgoletnem delu z drugimi skrbniki v pasji šoli. O psu ne razmišlja kot o velikem projektu, kjer bi morali zakomplicirati vsako odločitev, pač pa kot o družinskem članu, pri katerem moramo uporabljati zdravo kmečko logiko: "Pes potrebuje jasne meje, naš aktiven čas in odnos, kjer psu dovolimo, da je pes."
Opozarja, da na pse v vsakdanjem življenju prepogosto gledamo skozi lastne potrebe in predstave.
Alenka opaža, da je počlovečenja psov vse več. "Jaz mislim, da bolj iz tega, ker pač ljudje vedno izhajamo iz sebe, ne glede na to, ali vzgajamo otroke ali vzgajamo pse. Vedno izhajamo iz sebe. Mogoče je to zaradi premalo znanja, od koder tudi prihaja vse to počlovečenje," pravi.
Med primeri omeni nepotrebno oblačenje psov, pri katerih ni potrebe po dodatni zaščiti: "Pri psih, ki imajo dovolj gosto dlako in pod dlako ter niso bolni ali prestari oziroma nimajo težav z uravnavanjem telesne temperature, oblačilo ni potrebno."
Podobno je s hrano, ki jo nekateri ves čas puščajo, da jo imajo psi na voljo. Alenka pri tem opozarja na dve težavi. Prva je povezana z učenjem: če je pes pravkar jedel, ga bo hrana težje motivirala za sodelovanje. Druga težava je količina zaužite hrane. Nekateri psi zelo radi jedo in bodo tako hitro pojedli preveč. Z debelostjo psov pa so povezane številne zdravstvene težave.
Lovljenje poštarja je lahko njegova zabava
Ko pes laja na mimoidoče, lovi mačke ali se na sprehodu zaganja v druge pse, se skrbnik ukvarja s tem, kako bi odpravil to neželeno vedenje. Alenka ob tem opozarja, da je treba pogledati na celoten vsakdan in življenje tega psa.
Po njenih izkušnjah v ozadju ni neke izrazite predispozicije za določeno vedenje. Včasih pes nima druge zaposlitve: "Nima druge zabave, nima drugega dela."
Med primeri takšnega neželenega vedenja je denimo lovljenje poštarja, lajanje na različne dražljaje, lovljenje mačk in zaganjanje v psa, ki ga srečajo na ulici: "Če je sprehod ves čas enak, na njem ni sodelovanja in se nič zanimivega ne zgodi, lahko pes sam najde nekaj, s čimer se zamoti."
Tudi vrt in prosti izhod nista nujno idealna rešitev, saj je lahko pes zaradi tega nemiren: "Ob njem se ves čas nekaj dogaja, pes opazuje, se vznemirja in laja. Veliko prostora še ne pomeni kakovostno preživetega časa. Če ga pustimo, da ves dan teka okoli hiše, to ne pomeni, da smo poskrbeli za vse njegove potrebe."
Kaj pomeni dober sprehod?
Dober sprehod po njenih besedah vsebuje čas za pasje raziskovanje in za skupne dejavnosti. Na začetku svetuje počasnejšo hojo, da pes lahko prevoha okolico, vzpostavi stik z okoljem in opravi svoje potrebe. Nato pa naj pride na vrsto tudi nekaj, kar počnemo skupaj. Vadimo lahko odpoklic, se psu skrivamo ali uporabimo igračo. Lahko mu jo mečemo: "Še boljše je, če mu jo namesto metanja mogoče celo skrijemo. Pes počaka, mi gremo do izbranega mesta in tam odložimo igračo, nato ga pošljemo iskat." Tudi v mestu lahko uporabimo različne elemente, ki jih srečamo na poti. Naučimo ga lahko, da gre pod klopjo, okoli stebričkov ali opravi kakšno drugo preprosto nalogo. Pomembno je, da smo del dogajanja tudi mi.
"Samo nekaj, da se jim dogaja, da je z nami aktiven," pojasnjuje. Če tega ni, si lahko sam poišče takšne aktivnosti, vendar ni nujno, da bodo nam všeč.
V prvem delu sprehoda mu dajte čas
Pri sprehodu je po besedah Alenke izjemno pomemben del, kjer se od nas ne pričakuje veliko drugega kot nekaj potrpežljivosti ob daljšem vohanju. "Ljudje okolico spoznavamo z gledanjem, psi veliko informacij dobijo skozi vonj," pravi in dodaja, da lahko njihovo vohanje primerjamo z našim Facebookom ali časopisom: "Za psa zanimiva vonjava ni le nekaj, ob čemer se je brez razloga ustavil. Je stik z okoljem."
Po njenih besedah ima lahko omejevanje stika z okolico tudi resnejše posledice. "Pri enih psih so ugotovili, da lahko pride tudi do negativnih možganskih sprememb zaradi tega, ker jim ne omogočamo stika z okolico," opozarja in dodaja, da vohanja ne bi smeli obravnavati kot nepomembne navade, ki jo lahko psu odvzamemo.
Pri starejših psih postane vohanje še pomembnejše in daljše, lahko jim peša vid, zato za raziskovanje okolice porabijo veliko več časa. "Voh je tisti, ki prvi deluje pri mladičku in zadnji pri starem psu," pravi Alenka, zato jim je takšen način spoznavanja okolice še toliko pomembnejši: "Brala sem o eni trenerki, ki je merila, koliko časa njeni psi vohajo na istem mestu. Na enega od psov je čakala na enem mestu tudi 15 ali 20 minut."
"Kdaj res potrebujejo toliko časa," dodaja. Na tistem mestu jih nekaj zanima in temu namenijo pozornost. Če jih bomo zvlekli stran, ne bomo s tem zanje naredili ničesar dobrega.
"Ta sprehod vidim kot njihov sprehod"
"Jaz vedno ta sprehod vidim kot njihov sprehod, ne moj sprehod," pojasnjuje. Če želi sama na sprehod, med katerim se bo ves čas aktivno gibala ali tekla, bo to naredila pozneje, ko bodo opravili tudi pasji del raziskovanja. Od psa, starejšega od deset let, ne more pričakovati, da bo sledil hitri hoji samo zato, ker si jo je zamislila sama. Zanj je lahko fizično neprijetna, poleg tega pa takšen sprehod ne izpolni tistega, zaradi česar je sprehod zanimiv njemu.
Pri starejšem psu zato ni nujno najpomembnejše, koliko kilometrov smo prehodili. Včasih je zanj veliko bolj dragoceno, da je imel čas v miru raziskati tistih sto metrov.
Dobro je, da ima pes tudi pasje prijatelje
Alenka meni, da je dobro, če ima pes pasje prijatelje. "S starostjo se potreba po druženju običajno zmanjša in krog prijateljev zoži, vendar so lahko kakovostni stiki pomemben del njegovega življenja," opisuje in opozarja, da skrbnik ob tem ni le opazovalec, ki psa pripelje na igro in počaka, da se konča. Najprej moramo graditi dober odnos med seboj in psom: "Če mi nimamo dobrega odpoklica, kako jih bomo sploh dobili iz igre?"
Sama pri druženju zagovarja načelo "manj je več". Raje ima manj stabilnih prijateljev in krajša kakovostna srečanja kot veliko dolgih iger, ki se končajo z utrujenostjo. "Da se pes veseli naslednjega srečanja in da mu je takrat prijetno," pojasnjuje, kaj je cilj takšnega druženja. Pri igri je zato treba opazovati, kaj se med psoma dogaja, ali oba sodelujeta, ali eden ves čas lovi drugega, se lahko umirita in drug drugemu pustita prostor in podobno.
Alenka opozarja na predolge igre pri mlajših psih. "Ko so že preutrujeni, se lahko začnejo metati po tleh, ščipati ali pa igra postane enostransko lovljenje. Odrasla, približno enako stara psa, denimo pri treh ali štirih letih, se pogosto že znata umiriti in drug drugemu dati prostor. Mlajši pri tem potrebujejo več našega nadzora."
Paziti moramo tudi na velike razlike v velikosti in telesni zgradbi. Velik in majhen pes se lahko lepo družita, a pri skrajnih razlikah je treba biti previden. Za primer je dala nemško dogo in pomeranca. To je kombinacija, za katero težko reče, da bo dobra za skupno igro. Če je možno, svetuje tudi srečanje na nevtralnem območju: "Tako zmanjšamo možnost, da bi se en pes na svojem terenu počutil bistveno bolj samozavestno, drugi pa bi bil v slabšem položaju."
Pes na 50 metrov spozna vse o nas
Pri stikih z ljudmi se pogosto ravnamo po navodilu, ki smo ga slišali še kot otroci: Najprej daj psu roko pred gobček, da te povoha. Alenka je pojasnila, da to ni res.
"Ni treba, da nam povoha roko, ker on že na 50 metrov ve že vse o nas," pojasnjuje. Roka, ki jo prehitro iztegnemo pred njegov gobec, pa ga lahko celo prestraši: "Še posebej, če pride iz smeri, kjer je do zadnjega trenutka ni videl."
Opisala je tudi obiske otrok v razredih v času svojega prostovoljskega dela s psi. Otrokom so pojasnjevali, da jih pes zazna že ob prihodu v prostor. Potrebuje pa čas, da vse nove informacije sprejme in predela.
Kako torej pristopiti do psa? "Najboljše je, da počakamo, da pes pride sam do nas," svetuje. Takrat mu lahko pustimo, da nas povoha, in opazujemo, ali si želi še več stika. Psi, ki imajo radi božanje, bodo pogosto že sami iskali roko in se približali. "Ni nam treba vsakega psa, ki ga srečamo, tudi pobožati. S skrbnikom se najprej pogovorimo, ali njegov pes sploh uživa v takšnih stikih," dodaja.
Če želimo sami pristopiti do psa, "se jim približujmo v obliki črke T, s strani proti sredini njegovega telesa, ne neposredno proti glavi. Jaz se pogosto postavim ob psa, tako kot bi stal njegov vodnik, da gledava v isto smer. Če skrbnik pove, da ga lahko pobožam, pa počepnem k njemu."
Pri tem opozarja, da se nad psa ne smemo sklanjati, ker je takšna drža zanj grozeča. Prav tako ne svetuje prihoda od zadaj, ker nas pes ne vidi in ga lahko presenetimo. Tudi neposredno približevanje proti glavi mu je lahko neprijetno.
"Čim bolj v miru. Če lahko, pustimo, da pes sam pokaže, kakšnega stika si želi," je sklenila.
Tik Tok posnetki, na katerih psu odmaknemo ograjo in ta preneha lajati ...
Na spletu lahko vidimo posnetke, kjer psa čez ograjo lajata drug na drugega. Ko ograjo odstranijo, se psa umirita. Alenka je pojasnila, da je ograja lahko del okoliščin, ki sprožajo vedenje. Če ta element izgine, lahko izgine tudi odziv.
"Tega jaz ne bi poskušala. Še vedno je treba to, kar vidimo na spletu, malo vzeti z rezervo," pravi. Ne vemo, ali je bilo dogajanje naučeno, ali so ga že večkrat ponovili in kakšna je zgodovina teh psov. Sama psu, ki je do takrat lajal za ograjo, ne bi odmaknila ograje in čakala na razplet: "Mogoče pa se ne bo končalo kot na TikToku (smeh)." Ob tem je opozorila tudi na to, da sama tudi nikoli ne izteguje roke čez ograjo k neznanemu psu, da bi ga pobožala.
Kaj storiti, ko pride do pretepa dveh psov?
Ko med psoma pride do fizičnega obračuna, Alenka opozarja na tveganje za človeka, ki se vmeša. Omenila je možnost prijema psa za rep in poskus odmika iz pretepa, vendar opozarja, da je to lahko zelo tvegano. "Je pa to res najmanj priporočljiva stvar. Pes lahko v razburjenju nehote ugrizne tudi človeka, ki poskuša pomagati."
"Jaz ne priporočam fizičnega vmešavanja v pretep. Še posebej, če smo sami in ob nas ni druge osebe," pravi. Psa lahko ob pretepu denimo tudi polijemo z vodo ali ju poskusimo presenetiti s kakšnim glasnim zvokom.
"Načeloma tudi psi nočejo iti v pretep, nočejo biti poškodovani. Vedo, da jih bo bolelo, da bo stvar neprijetna. Praviloma si ne želijo pretepa. Tako da večinoma zvenijo stvari bolj grozno, kot so, in morda gre bolj za glasno renčanje," pravi.
Ko proti našemu psu priteče pes brez skrbnika
Strah pred takšnim srečanjem zagotovo poznajo skrbniki majhnih psov, saj se zanje v primeru pretepa z večjim psom lahko konča zelo hudo. Ko sva se pogovarjali, sem ji opisala sprehod s svojo majhno bišonko, ko je po pločniku pritekel velik pes in se nama grozeče približeval. Čeprav zame to ni bilo pametno, sem seveda svojo psičko dvignila in kričala na psa, ki se nama je še kar naprej grozeče približeval. V neprijetno srečanje se je na srečo vmešala mimoidoča gospa brez psa, ki je začela kričati na psa in nama s psičko omogočila, da sva se varno umaknila. Pes je kasneje pritekel do naše hiše, z njim pa tudi skrbnica, ki ji je pes pobegnil – v resnici je šlo za nevarnega psa.
"Kričanje je zagotovo dobra možnost," je pritrdila Alenka. Dodaja, da se nekateri psi po njenih izkušnjah umaknejo že ob nakazanem zamahu, kot da bomo nekaj vrgli. Ob tem poudarja tudi pomen ocene okoliščin: kako se pes približuje in kje smo? Ali smo morda prišli na območje, ki ga brani? Se bo sprostil, če se odpravimo drugam?
Spomni se sprehodov s svojima borderjema v Srbiji, kjer je srečevala skupine prostoživečih psov. V nekaterih takšnih srečanjih je zadostoval zamah z dežnikom ali gib, kot da je s tal nekaj pobrala in bo vrgla. V roki ni imela ničesar, psi pa so se umaknili. Takšen odziv povezuje tudi s prestrašenostjo in slabimi izkušnjami teh konkretnih psov.
"Včasih pa je dovolj že umik z njihovega območja. Da se obrnemo in gremo v drugo smer," svetuje.
Če smo sami: ne tečemo in ne krilimo
Ko se pes približuje človeku brez lastnika, Alenka svetuje čim bolj mirno vedenje. V tem primeru odsvetuje kričanje in kriljenje. Če menimo, da smo prišli na območje, ki ga pes brani, se počasi odpravimo drugam. "Ne tečemo, ampak se počasi odpravimo v drugo smer," pravi.
Če pa se nam pes hitro približuje in laja, svetuje, da se ustavimo. Roke držimo pri sebi, najbolje prekrižane na prsnem košu. Seveda se je ob strahu težko umiriti, a svetuje mirno dihanje in čim manj premikanja. Pes lahko prilaja do nas, se ustavi, nas povoha in nato izgubi zanimanje.
Problem je, če poleg kavča ni ničesar drugega
Po napornem dnevu si mnogi zaželimo le počitka. Če pes leži ob nas na kavču, smo skupaj in je lahko tudi takšen čas kakovosten, meni Alenka. Z njim se povezujemo drugače kot med igro, učenjem ali sprehodom. Ni treba, da smo ves čas aktivni.
"Če je pa to edini čas skupaj, je pa to absolutno premalo," opozarja. Pes potrebuje tudi, da se z njim dejansko ukvarjamo in vanj vložimo nekaj energije. Če smo mu na sprehodu namenili pozornost, se igrali ali delali vaje, je skupen počitek lahko lep del dneva. Če pa je poležavanje edina dejavnost, pri kateri smo vključeni tudi mi, pes po oceni Alenke zagotovo nekaj pogreša.
Enako velja za čas na dvorišču oziroma na vrtu. Ni dovolj, da je pes zunaj z nami, ko mi čistimo plevel. Tudi tam se lahko z njim aktivno ukvarjamo, se z njim igramo, mu skrijemo igrače ali priboljške, da jih išče, ga kaj učimo, in tako dalje. In to je koristno tako za psa kot skrbnika. Alenka je omenila podkast o raziskovanju sreče, kjer je slišala razlago, zakaj lahko življenje s psom pozitivno vpliva tudi na človeka.
Med ukvarjanjem z njim smo manj na telefonu in bolj prisotni v trenutku: "Pes je tukaj, zdaj, in potrebuje naš odziv." Ob tem naredimo nekaj dobrega za drugo živo bitje, kar nam lahko da prijeten občutek. Hkrati se več gibamo in redno hodimo ven, ne glede na vreme.
Pozitivne učinke povezuje tudi z božanjem: "Božanje psa znižuje pritisk in srčni utrip se umiri."
"To, da imamo psa, je lahko res nekaj pozitivnega, je pa res, da se mu moramo posvetiti, če hočemo, da je nekaj pozitivnega," je sklenila.
Preberite še: Pasja inštruktorica tudi o receptu o dolgoživosti psov