Hrvaška vztraja pri ločeni izjavi, v katero bodo zapisali, da arbitražni sporazum ne prejudicira meje. Nikakor nam nočejo tistega “junction” v točki 3. b, ki jo je izpogajal Pahor, prevajati v stik z mednarodnimi vodami. Sicer jo bodo priložili šele po premierskem podpisu sporazuma, a priložili ga bodo. Mi se njim smejimo, češ, to je hrvaški papir za umiritev domače javnosti, ki sploh ne bo imel nobene veljave. Hrvatje pa vračajo nam, da nam tako pravijo, da bi nas pomirili.

Uganka. Kakorkoli, papir, ki ga bosta podpisala Pahor in Kosorjeva, za prihodnost naše morske meje očitno ne daje kakšne hude garancije. To najlepše strne hrvaška poslanka Vesna Pusić, ko sprašuje, ali bomo dobili posreden ali neposreden stik z odprtim mojem. Ali morebiti celo skupno upravljanje? Hrvatje večinoma pravijo, da nimajo nič proti, če plavamo ali plujemo po Piranskem zalivu. Popolne svobode pa nam ne bi dali. Zanje je zelo pomembno, kakšen režim se bo po arbitraži vzpostavil v Piranskem zalivu. Tako se nam zna zgoditi, da nam bodo prosto plovbo sicer dopustili, a jo bomo nekaznovano odnesli le v primernih kopalkah.

Sosedje so sploh zemljepisni fenomen. Saborski novinarji se radi spominjajo šolskih dni, ko so v sklopu kurikula pri zemljepisu imeli celo nekaj, čemur rečejo “bojanje karata”. To menda pomeni, da so v prazne karte vrisovali mesta, točke, vlekli meje ... Ni čudno, da se tako borijo proti kakršnemukoli prejudiciranju meje!