Dolina pod Poncami je pravilom vsako pomlad v znamenju presežnikov. Tam se na tradicionalnem zaključku svetovnega pokala v smučarskih skokih na tekmi pravilom zbere največ gledalcev na kateri koli športni prireditvi v Sloveniji. Več desetitsoč glava množica praviloma gleda najdaljše polete v bogati zgodovini tega športa. Športniki, ki si za spust na mizo letalnice pravzaprav zaslužijo ime vitezi, njeno ime izgovarjajo s spoštovanjem.

Vprašanja
Zakaj ima Planica pravzaprav vse, kar potrebuje za to, kar je šport v resnici že dolgo časa – show business; pa je v resnici za Slovence le ˝praznik˝ in tekma? Ker nimamo vizije, kako iz Planice narediti denar. Veliko denarja. Ki nam ga seveda manjka. Imamo letalno napravo brez konkurence v svetovnem merilu. Drzen načrt in strokovnjake, ki bi mejo poletov lahko kot prvi prestavili na končnih 300 metrov. Bogato zgodovino te plemenite nordijske discipline, ugled in fanatično publiko.

Nimamo pa (še) urejenega skakalnega centra. In okolice. Niti obnovljene ali restavrirane ter v muzej preoblikovane podrte Bloudkovo skakalnice. Z vplivom, ki ga imamo v svetovni smučarji, še nismo začeli niti razmišljati o lobiranju, da se poleti ločijo od skokov kot posamezna disciplina. Nimamo strategije finančnega in v jeziku računalniških programerjev človek-let vlaganja v skakalni šport. Povedano drugače: Planica je športni spektakel brez primere in poslovno zlata jama. Resno bi jo lahko tržili že desetletje ali več. Pa je ne, ker je ne znamo, nočemo, ne moremo ... Prihodnje leto je v Planici svetovno prvenstvo v smučarskih skokih. Stavim, da bom lahko objavil enak komentar. Na žalost.