Načrte o poteku plinovoda prek slovenskega ozemlja je za zurnal24.si komentiral France Križanič z Ekonomskega inštituta Pravne fakultete. "Državi lahko projekt samo koristi, neposrednih stroškov z njim pa ne bo imela," je glede na podobne projekte v drugih državah dejal Križanič. Poudaril je, da se država pri gradnji in pozneje vzdrževanju omrežja finančno ne bo udeležila, ampak bo to storilo izbrano slovensko podjetje ali podjetja. Družba, ki bo skrbela za prenos plina po slovenskem delu omrežja, lahko po Križaničevih besedah računa na lep zaslužek. Omenil je tudi negativni vidik projekta, to je nadaljevanje slovenske in s tem evropske odvisnosti od ruskih plinskih zalog. "Plinovod Nabucco, ki ga želi EU speljati od kaspijskega bazena prek Turčije, je korak v pravo smer, saj se napaja iz plinskih virov, ki niso v ruski lasti," je še dodal Križanič in se zavzel za občutnejše zmanjšanje odvisnosti od ruskih zalog.

	Plinovod je ekološko bistveno sprejemljivejši kot plinski terminal na severu Jadrana. Anton Komat

Za mnenje o ekološki sprejemljivosti trase plinovoda po slovenskem ozemlju smo zaprosili svobodnega raziskovalca Antona Komata , ki je za zurnal24.si povedal, da se mu zdi plinovod bistveno boljša rešitev kot pa načrtovani plinski terminali v severnem Jadranskem morju. "Plin, ki naj bi se pretakal po Južnem toku, ne bo toksičen. Bo pa sama gradnja plinovoda močno zarezala v slovensko pokrajino," je dejal Komat. Dodal je še, da Slovenija pri tem projektu ne bo imela omembe vredne besede, saj bodo odločali pomembnejši centri moči. Kljub vsemu pa se mu plinovod zaradi pojemajočih zalog in (potencialno) nestabilnih političnih razmer v državah dobaviteljicah ne zdi dolgoročna rešitev. Opozoril je tudi na energetske rezerve v Sloveniji, ki se skrivajo v bolj varčni uporabi energije: "Če bi bilo gospodarstvo bolj varčno pri rabi energije, če bi izolirali vse objekte po državi in tako naprej, bi lahko porabo energije prepolovili, ne da bi se standard znižal."

Plinovod priložnost za Slovenijo
"Čim pripeljemo Južni tok v Slovenijo, smo preskrbljeni z energijo," je za zurnal24.si povedal Danijel Crnčec , strokovnjak s Centra za proučevanje mednarodnih odnosov. Hkrati je opozoril na vlogo Slovenije kot predsedujoče Evropskemu svetu, ki ji nalaga skrb za bolj razpršene vire energije, iz katerih se napajajo države EU. Crnčec je tudi izpostavil, da se tako Južni tok kot plinovod Nabucco, ki ga snuje EU, napajata iz večinoma istih virov na območju Kaspijskega jezera, kjer je lastništvo naftnih in plinskih zalog še vedno nedorečeno.

Problem plinovoda Nabucco je, da se napaja iz istih virov kot Južni tok. © AFP

Med kladivom in nakovalom
Kot je znano, naj bi slovenski premier Janez Janša in predsednik uprave Gazproma Aleksej Miller na nedavnem sestanku dosegla načelni dogovor o trasi plinovoda Južni tok, ki naj bi potekala tudi po slovenskem ozemlju. Gazprom je po navedbah časnika Dnevnik izrazil željo, da se uradni sporazum o plinovodnem omrežju podpiše še do jesenskih parlamentarnih volitev v Sloveniji.

Slovenija naj bi bila pod hudim pritiskom, saj je med državami, ki naj bi bile vključene v projekt Južnega toka, edina, ki z Gazpromom še ni sklenila formalnega dogovora. Uradno soglasje so že dale Bolgarija, Srbija, Madžarska in pred kratkim še Grčija. Rusi sicer načrtujejo začetek gradnje plinovoda že za leto 2010.

Na drugi strani je plinovod Nabucco, ekskluzivni projekt Evropske unije, ki želi plinovodno omrežje na trasi med Egiptom, Turčijo in Avstrijo. Dnevnik navaja, da bi slovenski pristanek na Južni tok precej vznejevoljil Bruselj.

Mešano podjetje kot možno jabolko spora
Sporazum slovenske vlade in Gazproma naj bi do potankosti določil potek plinovoda po slovenskem ozemlju in zagotovil pravno osnovo za ustanovitev mešanega podjetja družbe Gazprom in slovenske vlade, ki bi skrbelo za vzdrževanje plinovodnega omrežja. Vprašljiva so lastniška razmerja v tem mešanem podjetju, saj bi hotel Gazprom verjetno posedovati večinski delež, kar pa ne bi bilo mogoče, ker je evropska komisija prepovedala, da bi "tretje države" imele večinsko lastništvo v energetski infrastrukturi držav članic EU.