Bolje golob na strehi kot vrabec v roki je očitno mantra naših politikov. Evropski denar, sredstva iz skladov, priložnosti in končno izkoriščanje tistega, do česar smo upravičeni ... To nam nikakor ne gre. Nimamo pokrajin, s katerimi bi vse, do česar smo upravičeni, učinkovito počrpali. Nimamo jih zato, ker nimamo politikov, ki bi znali pragmatično ravnati in zaznati, kdaj je gozd pomembnejši od dreves. Nismo jih imeli v prejšnjem mandatu, nimamo jih v zdajšnjem, na horizontu pa jih ni niti v prihodnjih letih.

Pričkanje
V prejšnjih letih so veliko hude krvi povzročili lokalni interesi. Vsak je hotel ugodnosti le zase. Skrivni dopis ministra Henrika Gjerkeša ministroma Francu Križaniču in Mitji Gaspariju ter Pahorjevemu državnemu sekretarju Radu Genoriu pa kaže, da se je pričkanje preselilo v vlado. Zlata Ploštajner je v tej bitki omagala in odšla. Njenemu nasledniku je bila očitno predana zgolj funkcija, moč, da bi jo opravljal, pa očitno ne. Če so ljudje z Gregorčičeve zagotavljali, da je premier Borut Pahor Ploštajnerjevo pred apetiti Gasparijevih branil, se zdi, da je Gjerkeš te zaslombe nima. Ostal je zgolj tepih, pod katerim se nabirajo nezadovoljstvo in konflikti zaradi evropskega denarja. Ovite v birokratske besede se kopičijo, namesto da bi se s skupno akcijo polnil proračun.

Nekaj gnilega je na relaciji službe vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko ter službe vlade za razvoj in evropske zadeve. Hamletu bi se v tej vladi zmešalo.