In so šli. V četrtek, takoj po službi, ali pa v petek zjutraj. Ati, mami, sin in hči. Z avtom, po slovenskih avtocestah, proti Primorski, pa čez mejo do Poreča. Na prvem zoženju (zelo verjetno na eni od naših neuporabnih cestninskih postaj) bo priletel novinar s snemalcem. “Gospod, koliko časa že čakate?” “Slabo uro. Vsako leto je slabše. Ko se začne sezona, obnavljajo ceste, prej pa celo zimo nič. Mi to plačujemo, gradbinci pa služijo. Hja, Vlačič pa Kresalova, njima pa ni treba, gospodje vklopijo modro luč – pa gremo!”

Déjà vu*. Gospod šofer je samo pozabil, da je isto govoril tudi, ko se je nekega marčevskega jutra peljal v službo. Tudi takrat ni bilo prav, da so prenavljali cesto. Ker takrat pa ljudje hodijo v službo! “A ne morejo tega delati, ko smo na dopustu?!” Pa tudi zadnjih 15 let ima posebno vrsto amnezije, ki redno izbriše dogodke zadnjega leta. In tako se na morje vsakokrat zapeljejo: za veliko noč – ker je takrat na morju že topel sonček, pa se že zunaj posedi. In potem za 1. maj – ker imajo otroci prosto in ker je takrat na morju že za kratke rokave. Najpogumnejši se celo kopajo! Za dan državnosti – ker je podaljšan vikend pa ker že komaj čakamo, da gremo 15. julija potem zares na morje.

Včasih se res vedemo, kot da ob podaljšanem vikendu ni mogoče obiskati Vrbskega jezera, ekološke turistične kmetije v Logarski dolini, vinogradov v Prekmurju ali botaničnega vrta v Trenti. (* že videno)