Šrotu bi, tako po slovensko, prav privoščil, da se mu kot hiša iz kart sesuje njegov imperij. Ni bilo pošteno – do delničarjev podjetja, ki ga vodi, in do vseh, ki pijemo laško pivo –, da se je skrival za nabiralnikom in parkiral delnice.

Ne vem, kaj je dobro za NLB. Za to nisem usposobljen, sploh pa ne plačan, da bi si s tem razbijal glavo. Zame bi bilo, kar se NLB tiče, najbolje, če mi ne bi zaračunali vodenja računa, nobenega nadomestila in da bi mi poceni odobrili ogromno posojilo.

Kaj vse sodi kopitar
Prav zato si ne upam trditi, da NLB ne bi smela podaljšati tajkunskega posojila Šrotu. Tega preprosto ne vem. Vem pa, da so politiki včeraj prav direktno namigovali, naj NLB zastavljene delnice Mercatorja zaseže in tako prepreči prodajo najboljšega soseda Hrvatom. Dvomim, da poznajo podrobnosti Šrotovega posojila pri NLB. Tudi presoja morebitnih narodnogospodarskih koristi, kot je Pahor včeraj imenoval ponovno oživljeni nacionalni interes, je bila najbrž bolj čez palec. Gotovo pa bi prodaja Mercatorja Hrvatom močno škodila ratingom vodilnih politikov, propad tajkuna Šrota pa bi jim močno koristil. Državna NLB in njen kredit sta pa tako postranska škoda. Sicer jezen na Šrota zahtevam, naj zanj (končno) veljajo enaka pravila kot za vse druge. Politiki naj se ukvarjajo s politiko, Veselinovič pa z banko. Njegova izjava, da bo podpisal le, kar bo dobro za Slovenijo, ni bila izjava bankirja, ampak politika.