“Opažam, da se v času krize ljudje nekoliko lažje obrnejo na nas. Vedo namreč, da je takih, ki so v podobni stiski, veliko. Toda pridejo šele takrat, ko so resnično na koncu, ko se jim položnice že tako naberejo, da sami enostavno ne zmorejo več. Pri tem ne želijo, da bi jih kdo videl, najraje me za pomoč vprašajo na samem,” pravi Julka Dekleva, letošnja dobitnica priznanja Dobrotnica leta v okviru akcije Ljudje odprtih rok, ki jo prireja revija Naša žena.
Julka Dekleva je skrbnica 80-letne gospe, ki ne more več sama skrbeti zase. Pospravi ji stanovanje, gre v trgovino, jo pelje na sprehod in k zdravniku ter z njo poklepeta. V Pivki organizira ure učne pomoči za otroke, otrokom, ki so vključeni v program posvojitve na daljavo, tudi kuha na počitniškem tednu.
Prostovoljnemu humanitarnemu delu, predvsem v sklopu župnijske Karitas, je predana že skoraj dve desetletji. Vztraja zaradi plačila, ki ga je deležna, ko vidi zadovoljstvo človeka, ki mu je pomagala.
“Večina ljudi, ki se obrne nas, ne potrebuje samo hrane ali obleke, temveč tudi pogovor – včasih tega še najbolj,” pravi naša sogovornica, ki pomaga vsem, ki so se znašli v kakršnikoli stiski, bolnim, umirajočim, brezdomcem, družinam v stiski in otrokom z raznimi potrebami.
Brez apaurina
“K nam prihajajo tudi takšni, ki so dolgotrajno odvisni od humanitarne pomoči, ki bi lahko delali, pa ne. Žal je ponekod vmes tudi alkohol,” priznava Deklevova, ki zato vse več pozornosti namenja tudi svetovalnemu delu.
Na vprašanje, kako ji kljub vsem stiskam, s katerimi se dnevno srečuje, uspeva ostati vedra in pozitivno naravnana, odgovarja, da z molitvijo in kvačkanjem. “Kvačkanje je namesto apaurina,” se pošali.