"Tako ne morem več. Ne vem več, kam naj se obrnem. Naj nam kdo pomaga," nas je obupana poklicala mama štirih otrok (njena identiteta je znana uredništvu, op. p.). Je samohranilka, ločena, medicinska sestra, zaposlena v izolski bolnišnici, svoje tri male otroke, stare eno, dve in tri leta, vsak večer umije v škafu, ki ga postavi na sredino sobe v samskem domu njenega delodajalca v Semedeli.

Nato zvleče posteljice s hodnika v sobico, v kateri živijo že nekaj let. "V sobici mrgoli ščurkov," pravi. "Z najstarejšo hčerko se umivava v skupni kopalnici brez gretja, bojim se zime, nekaj metrov stran se po hodniku, po katerem greva do propadajočih toaletnih prostorov, sprehajajo podgane," dodaja. Kuha na balkončku, ki pripada sobici v samskem domu.

Dotrajani podboji vrat. © Barbara Milavec

Kaj pa občina?
Večkrat je že poskušala iti do župana, a neuspešno. Nič bolje ni bilo pri kandidaturi za dodelitev neprofitnega občinskega stanovanja in pri prošnji za dodelitev bivalne enote, namenjene za začasno reševanje socialno ogroženih oseb. Vse so zasedene. Pred dnevi so ji na stanovanjskem skladu zavrnili subvencioniranje najemnine za skromne prostore, v katerih živi. Razlog – najemnina, ki jo plačuje zdaj, je po birokratskih merilih prenizka.

"V teh dneh se je gospa znova obrnila na naše strokovne službe, kjer smo ji posredovali dodatne informacije, vezane na vlogo za subvencionirano najemnino za tržna stanovanja, za kar naj bi podala novo vlogo," odgovarjajo na občinskem stanovanjskem skladu na naše vprašanje, ali družini res ni pomoči. "Pokušala sem tudi že najeti kakšno stanovanje na trgu, a matere samohranilke s štirimi otroki nihče noče vzeti za podnajemnika," poudarja obupana mati. In začarani krog stiske je sklenjen.