Rakete so drage

Že od samih začetkov vesoljske dobe se način za potovanje v vesolje ni spremenil. Rakete so še vedno predrage, temeljni princip delovanja raket pa predstavlja kontrolirana oblika kemične eksplozije. Dvigalo bi bilo s tega vidika boljša tehnologija.

Novembra se bo na Japonskem zbralo več sto inženirjev in znanstvenikov iz Azije, Evrope in Amerike, da bi razpravljali o prvem dvigalu, ki bi nas lahko popeljalo v vesolje.

Zamisel predvideva do sto tisoč kilometrov oddaljeno izstopno postajo v zemeljski orbiti, dvigalo pa naj bi se pomikalo po 35-kilometrskih kablih, ki bi morali biti narejeni iz ultra-močnega in ultra-lahkega materiala, vendar se znanstveniki še vedno trudijo s formulo za njihovo sestavo.

Znanstveniki upajo, da bo dvigalo primerno tudi za prenos ogromnih sončnih generatorjev, s katerimi bi pridobivali energijo za oskrbo mest, poleg tega pa bi z njim lahko v vesolje odvažali tudi jedrske odpadke.

Japonska vlada, ki je za projekt vesoljskega dvigala namenila več kot šest milijard evrov, sicer ni edina, ki razvija omenjeno tehnologijo. CNN poroča, da naj bi svoj raziskovalni program imela tudi ameriška vesoljska agencija NASA.

Če se vam zdi ideja zgolj fikcija, je mogoče to zato, ker je do zdaj živela zgolj v literaturi. Pokojni A. C. Clarke je leta 1979 v romanu "The Fountains of Paradise" prvi predstavil tovrstni projekt.

Rakete bi, če bodo znanstveniki uspeli realizirati model, lahko pospravili v zgodovino. © AFP

Znanstveniki si ne zamišljajo, da bi nas lahko dvigalo popeljalo do sosednjih vesoljskih teles, temveč le do sto tisoč kilometrov oddaljene postaje, od koder bi bilo raziskovanje vesolja mnogo bolj enostavno. Hkrati bi bilo potovanje v dvigalu bolj prijazno za potnike, kot je potovanje v danes aktualnih raketah.

Možnost izgradnje
Največja ovira so po navedbah znanstvenikov povezovalne žice, po katerih bi dvigalo potovalo. Žice bi med seboj povezovale zemeljsko postajo in 600 ton težko postajo v vesolju. Ključnega pomena je center gravitacije dvigala na geostacionarni orbiti, kar bi omogočalo, da bi se celotna naprava premikala skupaj z rotacijo zemlje.

Leta 1991 je japonski raziskovalec Sumio Lijima iznašel tako imenovane karbonske nano cevi, ki predstavljajo ozke cilindrične molekule, njihov premer pa znaša okoli en nanometer. V teoriji so materiali iz teh karbonskih nano cevi potencialno  stokrat trši od jekla pri eni šestini gostote. Zadnji eksperimenti že omogočajo izdelavo štiri centimetre dolge žice iz omenjenega materiala, ki je 70-krat močnejša od jeklene različice.

Dvigalo, ki bi se pomikalo od zemeljske postaje do vesoljske točke, naj bi s svojo skupno težo 20 ton omogočalo dvigovanje 13 ton težkega tovora. Pri gibanju s povprečno hitrostjo 190 kilometrov na uro bi do geostacionarne točke potovalo okoli osem dni.