Slovenijo je zajela panika. Bela, zlata prinašalka, ki je sedem let osrečevala družino, zdaj čaka na nov dom. Ker jo primerjajo s krvoločnimi bulmastifi, se je želijo na hitro znebiti. Bela ni edina. Kot so nam povedali v društvih za zaščito živali, se vodniki psov pritožujejo nad osornimi pogledi in histeričnimi izpadi sokrajanov. In kaj so argumenti zadnjih? Pokvarjeni so vsi, psi, ljudje, ki imajo te krvoločneže, politika, Vurs.

Zakaj panika? Ker je vedno bolj jasno, da v primeru Baričevič niso bili krivi psi, ampak sporno ravnanje državnih organov in lastnika? Ker kinologi v en glas opozarjajo, da pes redko napade brez razloga, da je nevarnost na drugi strani vrvice? Morda zato, ker je, kot pravijo na kinološki zvezi, število napadov psov pri nas v evropskem povprečju in so v vrhu pogostosti pasem pri nas zlati prinašalci in labradorci, ki so znani po miroljubnosti? Ker psi vsak dan rešujejo življenja?

Jasno je, da je slika celovitejša, vse prevečkrat pa zaradi strahu vidimo le njen del. Dajmo času čas, pravijo nekateri. K temu lahko pripomorejo lastniki psov, če spoštujejo zakon, meni Vurs. Pa sta vrvica in prijazna beseda dovolj močno orožje proti strahu? Ali pa bomo morali počakati na novo afero, nov strah, novo paniko, ki bo preusmerila pozornost? Zavetišča so že pred tem dogodkom pokala po šivih. Ne le za zapuščene, skrbeti morajo še za lastniške pse. Oddajo jih manj. Če ljudje že posvojijo pse, so ti mladi in majhni. Kje je junak, ki bo posvojil Belo? Je stara in velika.