Poleg vseh bonitet, ki jih imajo na voljo nekateri slovenski državljani, zaposleni v ustanovah EU (od službenega vozila, stanovanja, zdravstvenih storitev in podobno), bodo lahko od septembra, če bodo želeli – kar zagotovo bodo, ker je shema EU za njih ugodnejša (beri donosnejša) –, praznili slovensko pokojninsko blagajno. In to kljub temu, da naš pokojninski sistem temelji na načelu medgeneracijske solidarnosti – plačaš danes, da to porabi zdajšnji upokojenec, medtem ko bodo naše pokojnine plačevali zaposleni takrat, ko bomo mi v pokoju. A to za tiste iz organov EU sploh ni pomembno. Slovenija je članica EU in uredbe mora izpolnjevati. Tudi take, ki jasno kažejo, da gre za privilegij.

Luknja! Glede na zdajšnje vloge za prenos sredstev, ki jih je prejel ZPIZ, bo iz pokojninske blagajne odteklo okoli pol milijona evrov, ki bi jih sicer porabili za izplačevanje zdajšnjih pokojnin. Naj izpostavimo, da je za to do zdaj zaprosila le slaba desetina zaposlenih v ustanovah EU, po neuradnih podatkih pa jih je skupaj kar okoli 540 (uradnih podatkov o natančnem številu ni)! Pa izračunajmo: če delimo pol milijona s 36, ugotovimo, da je povprečen evrokrat v slovensko pokojninsko blagajno prispeval slabih 14 tisoč evrov. Če to povprečje zmnožimo s 540, pa se seznanimo s tako imenovanim worst case scenario (slovensko: z najslabšim možnim razpletom): pokojninsko blagajno bi lahko evrokrati oropali za 7,5 milijona evrov. Kdo pa bo potem krpal luknjo v pokojninski blagajni? Nihče drug kot davkoplačevalci.