Foto: Saša Despot Boštjan J. Turk Pred približno dvema letoma je Državni zbor RS sprejel Zakon o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk-1), letos pa so bile sprejete še nekatere njegove spremembe in dopolnitve. Vsaj na teoretični ravni gre za enega izmed najpomembnejših dosežkov vlade Roberta Goloba, ki se doslej ni ravno izkazala z držanjem predvolilnih obljub oziroma z učinkovitostjo pri sprejemanju pomembnih sistemskih zakonskih sprememb.

Zakon sicer uvaja novo obvezno socialno zavarovanje in obenem prinaša prispevek za dolgotrajno oskrbo. Vlada je vključitev v zavarovanje poimenovala z ljubkim izrazom medgeneracijske solidarnosti, kar prevedeno v nekoliko bolj "prizemljeni" jezik pomeni, da gre za obvezno dajatev, ki jo bomo plačevali tako delodajalci, kot tudi delavci in ni odvisna od naše privolitve. 

V prihodnjih mesecih lahko pričakujemo veliko vladnega hvalisanja glede te pomembne spremembe, ki so jo dosegli na področju socialnega zavarovanja, a že na tam mestu naj jasno poudarim, da bomo te spremembe financirali tudi državljani. Država bo zagotovila sredstva do 190 milijonov evrov letno, ostalo pa bomo plačali ostali, se pravi tisti, ki skrbimo za materialno eksistenco tistih, ki so zakon pripravili in sprejeli.           

Kaj nam zakon omogoča?  

Obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo torej predstavlja zavarovanje za različna tveganja, ki jih lahko prinese starost, bolezen, invalidnost, upadanje kognitivnih sposobnosti ipd. v obdobju, ki ni krajše od treh mesecev, ali trajno, s katerimi se zagotavlja pomoč drugih oseb pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil.

Foto: Profimedia dom za upokojence

Kdo je zavarovan?  

Za dolgotrajno oskrbo so sicer zavarovani starejši od 18 let in pa zavarovanci (kot zavarovanci ali družinski člani) v obveznem zdravstvenem zavarovanju za primer bolezni ali poškodbe izven dela. Izrecno izpostavljam, da tisti, ki ni vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje tudi ne more uživati zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Zato naj vsi, ki obveznega zdravstvenega zavarovanje še nimajo urejenega, če je to le možno, tega čim prej uredijo. 

Prav tako za dolgotrajno oskrbo niso zavarovane 1.) osebe s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki so zavarovane pri tujem nosilcu zdravstvenega zavarovanja, ki med prebivanjem v Sloveniji ne morejo koristiti pravic iz tega naslova in po njih obvezno zavarovani družinski člani, kot tudi ne 2.) tujci, ki se izobražujejo ali izpopolnjujejo v Sloveniji in po njih obvezno zavarovani družinski člani.    

Kdo je zavezanec za prispevek? 

Kot sem omenil že zgoraj, bomo dolgotrajno oskrbo delno financirali tudi delodajalci, zaposleni, upokojenci, samozaposleni in kmetje. Zavezanci za plačilo prispevka so 1.) delavci v višini 1% bruto plače, 2.) delodajalci v višini 1% bruto plače, 3.) upokojenci v višini 1% neto pokojnine in 4.) samozaposleni ter kmetje s prijavljeno dejavnostjo v višini 2% plače.  

Foto: Anže Petkovšek dom za starejše

Način in postopek plačevanja prispevka

Obveznost plačila prispevka za obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo je nastopila s 1. julijem 2025, prvič pa bo prispevek obračunan pri julijskih plačah oziroma pokojninah. Za zaposlene bo prispevek obračunan avtomatično ob vsakem izplačilu plače, se pravi enako kot prispevki za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. 

Kaj krijejo prispevki? 

To je zelo pomembno vprašanje, saj je vlada to spremembo najavila z velikim pompom. V okviru dolgotrajne oskrbe v instituciji se bo iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo krilo 1.) storitve dolgotrajne oskrbe (denimo storitve za pomoč pri osnovnih dnevnih opravilih), 2.) delovanje sistema dolgotrajne oskrbe (denimo nadzor, administracija, razvoj) in 3.) stroške oskrbe pri izvajalcih (zdravstvene in socialne ustanove, koncesionarji, zasebniki).      

Dolgotrajna oskrba v domovih za starejše občane (DSO)

Ker so cene oskrbe v DSO čedalje višje in si te storitve številni sploh ne morejo privoščiti, marsikoga zanima, ali bomo s prispevki, ki jih bomo plačevali za dolgotrajno oskrbo deležni tudi kakšne konkretne državne podpore? Odgovor je da, dolgotrajna oskrba v instituciji (v DSO) se bo izvajala od 1. decembra 2025, obseg neposrednega izvajanja storitev celodnevne dolgotrajne oskrbe pa je določen v urah in sicer za 1. kategorijo velja 20 ur mesečno, za 2. kategorijo 40 ur mesečno, za 3. kategorijo 60 ur mesečno, za 4. kategorijo 80 ur mesečno in za 5. kategorijo 110 ur mesečno.

Storitve dolgotrajne oskrbe v instituciji bodo krite iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo (a pozor, ne "za vse večne čase" - po 1. januarju 2028 bo možno doplačilo v višini 10 oziroma 20 odstotkov). Kot že doslej bo storitve namestitve in prehrane tudi nadalje plačeval uporabnik sam.

Foto: Profimedia Hojca voziček star starostnik upokojenec upokojenci starostniki

Stanovalci v domovih za starejše, ki bodo koristili dolgotrajno oskrbo v instituciji, bodo torej plačevali stroške prehrane in nastanitve, stroški storitev dolgotrajne oskrbe, pa bodo kriti iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Na pristojnem ministrstvu poudarjajo, da se prizadevajo za to, da v bodoče nihče za domsko oskrbo ne bi plačeval več od 781,94 EUR, kolikor znaša zajamčena pokojnina za polno delovno dobo. 

Pravica do dolgotrajne oskrbe uporabnikom ne pripada avtomatično

Vsem, ki se veselijo prihajajoče pravice do dolgotrajne oskrbe, svetujem, da šampanjcev vendarle ne odpirajo prezgodaj, saj ta pravica uporabnikom ne pripada avtomatično, o upravičenosti namreč odločajo centri za socialno delo na podlagi vloge. Postopek za uveljavljanje pravic do dolgotrajne oskrbe se torej začne na podlagi vloge, ki jo na vstopno točko vloži zavarovana oseba (denimo uporabnik DSO), njen pooblaščenec (sin, hčerka, mož, žena), skrbnik ali skrbnik za posebni primer ali po uradni dolžnosti, kadar tako določa zakon. 

Zakon določa, da ima zavarovana oseba pravico do dolgotrajne oskrbe, če kumulativno (skupaj) izpolnjuje naslednje kriterije: 1.) ima lastnost zavarovane osebe v obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo vsaj 24 mesecev v obdobju zadnjih 36 mesecev pred uveljavljanjem pravic do dolgotrajne oskrbe, 2.) ima stalno ali začasno prebivališče v Republiki Sloveniji in tam tudi dejansko prebiva in 3.) se na podlagi ocene upravičenosti uvrsti v kategorijo dolgotrajne oskrbe. Pričakuje se, da bo velika večina, ki dolgotrajno oskrbo dejansko potrebuje, le-to tudi pridobila.  

Vseeno se bi se tudi tu hudič lahko skrival v podrobnostih. Zna se zgoditi, da bo kakšen birokrat ob uveljavljanju pravic iz zakona znal komu malo zagreniti življenje. Zato naj morda ob njegovi uveljavitvi razmisli o angažiranju pravne pomoči.

Mag. Boštjan J. Turk         

dezurni@styria-media.si