Ko je Marko Ponjavič prvič sedel za volan službenega avtomobila z napisom Prostofer, še ni slutil, da bo ravno ta volan postal krmilo srčne zgodbe, ki se dotika življenj številnih slovenskih starostnikov. Pri komaj 19 letih velja za najmlajšega prostovoljnega šoferja v Sloveniji – in je zgled, da za dobra dela ni nikoli prezgodaj. V času, ko se pogosto zdi, da vsak misli le nase, Ponjavič kaže, da svet vendarle ni pozabil na sočutje.
Marko Ponjavič s Hrušice pri Jesenicah je najmlajši prostofer v Sloveniji. Star je komaj 19 let, kot prostovoljni voznik pa je začel delati že pri 18. letih.
"Vse, kar delam v življenju, delam po principu: kar je tebi všeč, tako se obnašaj do drugih – česar ne želiš, da drugi počnejo tebi, tega ne delaj njim. Zdi se mi lepo, da lahko poskrbim za tiste, ki ne morejo poskrbeti zase," za Žurnal24 razlaga 19-letnik.
"Pravijo, da sem nor, ker to delo opravljam zastonj"
Njegovo življenjsko vodilo sicer težko razumejo njegovi prijatelji in vrstniki. "Pravijo, da sem nor, ker to delo opravljam zastonj," pove. Prijateljem navadno odgovori, da "ni vse v denarju, da moraš kdaj narediti tudi kakšno dobro stvar".
Čeprav je v svoji generaciji prava izjema, upa, da bo koga navdihnil. "Če bi vsak naredil kaj dobrega, svet ne bi bil takšen, kot je danes, poln vojn in nasilja," meni 19-letnik.
Pri njegovi prostovoljni aktivnosti ga bolj podpirajo starejši. K temu, da postane prostofer, je nagovoril tudi svojega očeta, ki je upokojen in ima več prostega časa. Zadovoljna nad tem, da pomaga starostnikom, je tudi njegova babica – večkrat mu omeni, da se je kakšna njena prijateljica pohvalila, da jo je peljal.
Združil je prijetno s koristnim
Ljubezen do pomoči drugim sicer ni edina stvar, ki Ponjaviča žene na pot. Že kot otrok je sanjal o tem, da bo nekega dne vozil avtomobil – vožnja mu pomeni svobodo, odgovornost in užitek hkrati. Ko je dopolnil 18 let in opravil vozniški izpit, se mu je tako ponudila idealna priložnost, da združi dve svoji življenjski vrednoti: skrb za druge in strast do vožnje.
Ob tem pa se zaveda tudi resnosti in odgovornosti, ki jo prostovoljstvo prinaša: "Vsakič, ko peljem nekoga, sem stoodstotno osredotočen. Ljudje mi zaupajo svojo varnost – to je velika čast in še večja odgovornost."
Zdaj ima sicer že službo, vpisal se je tudi na fakulteto, zato veliko časa nima. Sploh pa ne v dopoldanskih urah, ko je povpraševanja za prevoze s strani starostnikov največ. "A vedno, ko imam čas, z največjim veseljem peljem," pravi, da si je tudi dopust organiziral tako, da raje vozi starostnike, namesto da bi užival na kakšni plaži.
Prav zaradi časovnih omejitev mlajših oseb se v mnogih občinah izkaže, da hrbtenico projekta Prostofer predstavljajo upokojenci. Ti imajo več prostega časa in tako je projekt Prostofer zanje lahko način, kako ostati aktiven, družbeno koristen in imeti stik z ljudmi. V veliki večini občin tako prav starostniki vozijo starostnike. Ponjavič poudari, da mnogi njegovi "soprostoferji", ki jih je imel priložnost spoznati, tudi v zrelih letih kažejo neverjetno predanost, srčnost in voljo do pomoči drugim.
Medgeneracijska pomoč
Ponjavič je spoznal, da vožnja starostnikov ni zgolj prevoz od točke A do točke B. Je tudi priložnost za pristne človeške stike, medgeneracijske pogovore in toplo bližino, ki jo marsikdo v jeseni življenja še posebej potrebuje. Med vožnjo pogosto posluša življenjske zgodbe, spomine iz mladosti, nasvete in anekdote, ki bi jih zaman iskal v knjigah ali na spletu.
Ob vseh teh trenutkih se znajde tudi marsikatera zabavna zgodba. Tako se Ponjavič še danes nasmeji, ko se spomni dogodka po očesnem pregledu ene od njegovih potnic. Razlaga, da je bila gospa po pregledu nekoliko slabovidna, zato se je po nesreči usedla v napačen avtomobil. "Ker naš avtomobil takrat še ni imel nalepke z grbom občine Jesenice, ni prepoznala vozila in se je usedla v avtomobil prostoferja iz druge občine. Ko je sedla noter, jo je hitro prešinilo, da nekaj ni v redu. ‘Ta je bil preveč star, da bi bil moj šofer,’ mi je kasneje povedala v šali," se nasmehne.
Darinka: "Vsem prostoferjem res iz srca hvala za delo, ki ga opravljajo"
A medtem ko se nekatere zgodbe končajo z nasmehom, druge razkrivajo globljo plat tega, kaj prostoferstvo zares pomeni – za tiste, ki pomoč potrebujejo, to ni le prevoz, ampak tudi rešitev in opora. Ena takšnih, ki pomoč resnično potrebuje, je Darinka, gospa, ki jo je Ponjavič peljal na zdravniški pregled v Kranj, ko smo se z njim srečali. Tako smo imeli priložnost spoznati tudi njo.
Ko je Darinka po pregledu stopila iz zdravstvenega doma in zagledala Ponjaviča, so se ji oči zasvetile. Njena iskrena toplina in veselje sta razkrila, da ji je ta stik več kot le koristen prevoz – je drobec človeške bližine, ki jo starejši včasih krvavo pogrešajo. "To je moj šofer," se je nasmehnila in ga prijazno prijela pod roko, kot da bi srečala starega prijatelja.
V kratkem pogovoru nam je zaupala, da živi sama in nima prevoza: "Sem sama – nimam prevoza in možnosti, da pridem do zdravnika. Pokličem prostoferja in mi pomagajo."
Za projekt je izvedela po naključju, prek letaka v poštnem nabiralniku in od takrat naprej je hvaležna, da ta možnost obstaja. Opisala je, kako jo vozniki – tudi Marko – vedno počakajo, ji prisluhnejo in jo varno pripeljejo domov: "To mi ogromno pomeni. Kličem jih res samo, kadar moram k zdravniku. Ne zlorabljam tega. V trgovino in drugam že grem sama. Imam pa zdravniške preglede vsak mesec, včasih tudi po dva na mesec, zato jih kličem kar pogosto. A nimam druge izbire."
Njeno spoštovanje in hvaležnost do prostoferjev je bilo več kot očitno: "Vsi prostoferji so zelo prijazni in prijetni. Vsem prostoferjem res iz srca hvala za delo, ki ga opravljajo. Hvala tudi tistemu, ki se je spomnil tega projekta. To je res odličen projekt."
Izkoriščanje
Niso pa vsi kot Darinka. Ponjavič razlaga, da se je nanje obrnil tudi že kdo tak, ki prevoza ne potrebuje zares, saj ima doma svojce, ki bi ga lahko peljali po opravkih, a ker to ni zastonj, raje kliče prostoferja.
"Enkrat sem vožnjo odpovedal, ker se mi je na poti do gospe pokvaril avtomobil. Nikogar drugega nisem našel, da bi šel po njo, zato sem jo poklical in se ji iskreno opravičil, ker je ne bom mogel peljati. Zelo se je razjezila, da sem ji zdaj zafrknil pregled, da ne bo mogla nanj – čeprav sem ji pojasnil, da mi je žal, da se je to zgodilo, četudi sam nisem mogel vplivati na to. Samo 'dol je vrgla' telefon – najbrž je mislila, da je prekinila klic, a ga ni. Pa slišim: 'Brane (to je njen mož), a me boš zdaj ti peljal?'" Ponjavič razlaga, da ga je odziv uporabnice, ki ni imela razumevanja in spoštovanja do njegovega prostovoljnega dela, precej prizadel.
To pa ima lahko neprijetne posledice tudi za tiste, ki pomoč zares potrebujejo. Kot pojasni Ponjavič, so prostovoljni vozniki omejeni s časom – gre za ljudi, ki nesebično darujejo del svojega dneva, pogosto med svojimi obveznostmi ali celo med dopustom. Vsaka vožnja, ki jo opravijo za nekoga, ki bi sicer imel na voljo lasten prevoz, pomeni, da so v tistem trenutku nedosegljivi za koga drugega – nekoga, ki res nima druge možnosti, da pride do zdravnika, specialista, fizioterapije ali nujnega pregleda. S tem ko nekdo izkorišča sistem, lahko nekomu drugemu onemogoči osnovno pravico do zdravstvene oskrbe.
Če prostoferji ugotovijo, da kdo zlorablja sistem, mu lahko prepovejo nadaljnje vožnje. Projekt je bil ustvarjen zato, da pomaga tistim, ki nimajo nikogar, ne pa kot priročna alternativa, kadar se komu ne ljubi prositi sorodnika. Prostovoljci niso taksi služba, temveč opora skupnosti – in vsaka zloraba sistema načenja njihovo voljo ter dolgoročno ogroža obstoj projekta.
Prostofer
Prostofer je projekt brezplačnih prevozov za starejše, gibalno ovirane, socialno šibkejše, tiste, ki v bližini doma nimajo javnega prevoza ... Skratka za vse tiste, ki zaradi takšnih in drugačnih razlogov sami ne morejo po najbolj nujnih opravkih, recimo na zdravniške preglede. V projektu sodeluje že kar 112 slovenskih občin.
Kljub vse večji prepoznavnosti projekta – v letu 2025 so samo v Postojni peljali starostnike po opravkih že okoli 300-krat – Ponjavič opaža, da veliko starejših po Sloveniji sploh ne ve, da takšna možnost prevoza obstaja. Po njegovih besedah je problem, da informacije najtežje pridejo do skupine ljudi, ki bi pomoč najbolj potrebovala. Večina starejših namreč nima družbenih omrežij, ne uporablja pametnih telefonov, e-pošte ali drugih sodobnih načinov komuniciranja, kjer se danes največ oglašuje. Zato pogosto ostajajo odrezani od informacij, ki bi jim lahko bistveno olajšale vsakdan.
Velikokrat se zgodi, da za projekt izvedo šele po naključju – na primer prek pogovora z otroki ali vnuki, ki so naleteli na oglas ali prispevek v medijih. Takšna ustna priporočila so še vedno najmočnejši način širjenja zavedanja o projektu med starejšo populacijo. Zato Ponjavič apelira na vse, ki imajo stare starše, sosede ali znance, ki bi lahko potrebovali pomoč: povejte jim za projekt Prostofer.
Vsi starostniki, ki bi potrebovali brezplačen prevoz na pregled, saj nimajo druge možnosti, lahko najmanj tri dni pred pregledom pokličejo na brezplačno telefonsko številko 080 10 10. Povejo naj, s katere občine so, svoj naslov, relacijo, ki jo morajo prevoziti, termin, ko morejo biti na pregledu, potem pa v klicnem centru koordinirajo vožnjo s prostovoljnimi šoferji.
To pomeni, da pokličejo prostovoljne voznike v občini, iz katere je stranka, in jih vprašajo, ali imajo čas opraviti vožnjo. Nato jim iz klicnega centra pošljejo potrditveni SMS s terminom.
V nekaterih slovenskih občinah je povpraševanje po prostoferjih precej večje od števila razpoložljivih prostovoljcev. Marsikateri starostnik tako včasih ostane brez prevoza.
Prav zato vsaka nova prijava med prostoferje ni samo dobrodošla, ampak je izjemno dragocena. Prijava za prostoferja je preprosta in poteka prek vaše občine ali neposredno pri izvajalcu projekta. Stroškov z gorivom, registracijo ali zavarovanjem nimate – vozila zagotavljajo občine, avtomobila vam ni treba tankati, saj so po vsej Sloveniji električni, koordinacijo in celoten projekt pa vodi zavod Zlata mreža.
Ne potrebujete nič drugega kot željo po pomoči. "Mi šoferji damo samo svoj čas, za drugo poskrbijo občine ter zavod Zlata mreža," razlaga Ponjavič. Izkušnje mnogih prostovoljcev kažejo, da vožnja starostnikov ni zgolj nesebična gesta – je tudi vir številnih toplih trenutkov, nepozabnih pogovorov in občutka, da ste resnično naredili nekaj dobrega za skupnost.
Marko, čestitam. Že 4 leta vozim za Prostofer in za Sopotniki več dni v tednu in nihče več ne reče, …
Ce se nebi klical Marko in bil na ić bi ga vsi hvalili! Ce pa bi se ta Marko klical …
Zanimiv pristop. Upamda ko bo on maj rabil, da se mo to vsaj malo povrne.