Etnolog in sociolog kulture Aleš Gačnik iz Znanstvenoraziskovalnega središča Bistra Ptuj je povedal, da je praznovanje martinovega slovenski fenomen. Poudarja, da je bilo martinovo v preteklosti bolj družinski praznik oziroma praznik med prijatelji, danes pa se izkazuje v obliki javnih manifestacij in velikih dogodkov.

Tuji strokovnjaki začudeni
Gačnik je spomnil, da je v Slovenski Bistrici v sklopu evropskega znanstvenega simpozija potekal posvet o sv. Martinu. Izpostavil je začudenje tujih strokovnjakov nad načinom, s katerim smo v Sloveniji prenesli sv. Martina v vinsko prakso. V drugih državah namreč sv. Martina ne slavijo na ta način. Ob tem dejstvu se Gačnik sprašuje, zakaj sv. Martin v slovenskem prostoru preide iz drugotnih pomenov v vinske zgodbe.

Prvo vino se pije s posebnim spoštovanjem. © BOBO

Sv. Martina smo Slovenci po Gačnikovih besedah folklorizirali. Prilagodili smo si ga v kontekstu "socialističnega razumevanja krščanskih praznikov oziroma ljudi" , poudarja Gačnik in dodaja, da smo si podobno prilagodili tudi nekatere druge praznike in like. Kot primer je navedel, da smo Božička "predelali" v dedka Mraza.

"Dediščina sv. Martina in martinovo sta dve popolnoma različni zadevi," je pojasnil Gačnik in dodal, da svetnik sicer sovpada z jesenskim časom, zahvalno nedeljo, ko se ljudje zahvalijo za dobrini, kot sta kruh in vino, vendar pa neposredne povezave med praznovanjem in svetnikom po Gačnikovem mnenju ni.

Čas je za pijačo in jedačo. © BOBO

Martinovo ima predkrščanski izvor
Martinovo je jesenski zahvalni praznik predkrščanskega izvora. Po tradiciji so ponekod po pojedini na mizi puščali hrano in vino, v čemer raziskovalci vidijo sledi predkrščanskega verovanja v vračanje duhov prednikov. Praznik sovpada s časom, ko se končuje jesensko delo, še posebno pa je priljubljen zaradi svoje povezanosti z vinom. Praznovanju martinovega po ljudskem izročilu pravijo tudi jesenski pust. V zvezi z njim je bila v preteklosti tudi vrsta pastirskih obredij, ki sta jih narekovala konec prave paše in priprava zalog živeža.

Gosi so na krožniku, ker so izdale sv. Martina
Legenda o sv. Martinu pravi, da je spremenil vodo v vino kot Kristus v Kani galilejski. Posledično naj bi se okrog martinovega mošt spremenil v vino. Nekoliko poznejša legenda o goseh pa govori o tem, kako so gosi izdale sv. Martina, ki se je med njimi skrival, ko so mu hoteli sporočiti, da je bil izvoljen za škofa. Po tej legendi morajo gosi na dan njegove smrti umreti. S to legendo so ljudje poskušali razložiti upodobitve gosi, dodane podobam svetnika. Najznačilnejša praznična jed je tako prav gos, ob njej pa pijejo vino.

Se vam cedijo sline? © BOBO

Eden od prvih svetnikov nemučencev
Rodil se je okoli leta 316 v Sabariji, današnjem Szombathelyju, na Madžarskem. Pri dvanajstih letih je proti volji svojih staršev zaprosil za sprejem med katehumene. Pri petnajstih letih je stopil v državno vojsko in postal častnik gardne konjenice. Pozneje se je poslovil od cesarske službe in se napotil k škofu Hilariju v Poitiers, kjer je nekaj let pozneje prejel mašniško posvečenje in ustanovil prvi samostan na francoskih tleh. Izvoljen je bil za škofa v mestu Tours.

Kmalu po njegovi smrti, 8. novembra 397, so ga začeli častiti kot svetnika. Bil je eden od prvih svetnikov nemučencev, ki mu je Cerkev priznala svetniško čast. Je priprošnjik vojakov, pastirjev, revežev in suknarjev. Njegovo čaščenje je na slovensko ozemlje prišlo pod frankovskim vplivom.