Zakaj ste se raje odločili za potovanje po svetu z nekaj več kot dvesto evri v žepu, kot si pa morda poiskati delo v kakšni mednarodni organizaciji, glede na to, da študirate mednarodne odnose?
Zaradi iskanja svobode, neomejenosti. Hotel sem doživeti svoje sanje. Čeprav študiram mednarodne odnose, nisem nikoli imel nekih želja, da bi delal v pisarni ene znanih mednarodnih organizacij. To preprosto ni moj slog.

Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin v vašem leto in pol dolgem popotovanju po svetu? Kaj bi bila prva stvar, ki bi jo prek svojih izkušenj po svetu želeli najprej posredovati Slovencem?
Najbolj se mi je vtisnilo v spomin, ko sem bil na eni izmed mirovnih konferenc v Indiji. Tja je prišel tudi sedanji predsednik Janez Drnovšek, s katerim sva se skupaj udeležila konference v indijskem Bangalorju. Tam je bil velikanski zbor dveh milijonov ljudi, s katerimi smo skupaj meditirali za mir. Takrat sem pomislil, da so res te sanje po združenem svetu možne. Pa tudi Drnovšek mi je bil všeč – prvič sem ga srečal v živo in mi je zelo prirasel k srcu. Mislim, da se res bori za pravo stvar.

Ob tem bi rad povedal, da bi morali Slovenci slediti svojim sanjam. Veliko ljudi se namreč čudi moji kandidaturi: "23-letnik za predsednika, kakšna država pa je to, da takšnim klovnom dovoli kandidirati za predsednika." Jaz gledam na te stvari drugače, saj s tem Slovenija dokazuje, da pri nas lahko vsak izpolni svoje sanje. To je država, ki lahko posluša ljudi, tudi če ne ustreza standardnim okvirom glede politike in predsednika države. Slovenci bi si zato morali, namesto da kritizirajo druge, sami ustvariti svoje življenje.

Znani ste postali tudi po tem, da ste v sklopu akcije Podarim objem objemali ljudi. Ali ste morda zaradi tega imeli kdaj težave? Je kdo to kdaj drugače razumel?
Nikoli nisem imel težav, tako da se spomnim predvsem lepih trenutkov. V spominu so mi tako ostali vsi tisti, ki so v mojem objemu jokali. Saj se še nikoli niso počutili tako sprejete. To sicer ni bila akcija, kjer bi mi silili ljudi, da se morajo objemati z nami. Mi smo bili tam zato, da je tisti, ki je želel objem, to tudi dobil.

Ali je bila vaša odločitev na koncu drugega letnika fakultete, da ne boste več poslušali drugih in da boste začeli živeti svoje življenje, izraz vašega uporništva ali česa drugega?
Verjetno delno uporništva, predvsem pa navdiha, da sem svoboden. Želel sem si predvsem živeti takšno življenje, kot si želim.

Sedmak bi bil predsednik za to, da bi predstavljal državljane in njihovo mnenje. © Anže Petkovšek

Kako si predstavljate predsedniško funkcijo? Kaj vam to osebno pomeni?
Predsednik je zame tisti, ki povezuje državljane. Prav tako pa mora predstavljati resnično Slovenijo – vsakega posameznika – in ne krog politikov, podjetnikov in javnih oseb.

V svoji obrazložitvi za kandidaturo ste zapisali, da greste na volitve zato, da bi ljudem lahko predstavili, kakšna bo Slovenija leta 2012, če bi se uspela osvoboditi svoje preteklosti. Kakšne preteklosti?
Po mojem mnenju je vse, kar v državi ne deluje, rezultat tega, da ljudje živijo iz nekih preteklih izkušenj, strahov in spominov. Zdi se mi, da bi bilo lahko njihovo življenje boljše in lažje, če bi se Slovenci lahko spremenili in pogledali naprej ter se zavedli, da prihodnost ni omejena z našo preteklostjo, ampak je lahko čista, prazna in ustvarjalna.

Če boste postali predsednik države, kako si predstavljate razne sprejeme tujih državnikov in protokolarne sprejeme? Se morda bojite tega, da bi vas zaradi mladosti lahko kaj manj spoštovali?
Ne, ničesar se ne bojim. To je tako, kot če bi se bal sence ljudi. Tako je v enem plemenu nekje v Afriki, kjer mislijo, da bodo umrli, če bodo stopili v senco drugega. Sicer pa na splošno tudi nimam težav s tem, da me ljudje ne bi spoštovali.

Kaj bi bila prva stvar, ki bi jo naredili, če bi bili izvoljeni za predsednika? Kaj bi od tega zares imeli navadni državljani? Menite, da tistim, ki zares potrebujejo denar, pomaga vračanje k duhovnosti?
Mislim, da ni v moji moči, da kogarkoli osrečim. Niti ni to v moči kateregakoli politika ali države. Še najmanj pa je to v moči predsednika glede na izvršne funkcije. Jaz lahko državljane navdihnem, lahko jih spomnim, da imajo oni v sebi pogum, slediti svojim sanjam.

Tisti, ki si je želel objem, ga je tudi dobil, Sedmak opisuje akcijo Podarim objem. © Anže Petkovšek

Ena izmed najpomembnejših točk vašega programa je poleg prvovrstnega izobraževanja otrok tudi ta, da Slovenija postane država z najnižjim odstotkom proračunskega denarja za vojsko. Ni slednje nekoliko nelogično, če vemo, da je predsednik hkrati tudi vrhovni poveljnik vojske? Komu bi na koncu lahko še poveljevali?
Tisti, ki si želijo služiti domovini, naj še naprej svoj poklic opravljajo v vojski. Vendar ne vidim potrebe po orožju v rokah teh vojakov. Dosti večjo potrebo vidim v evakuacijskih enotah, kjer smo Slovenci pri reševanju ljudi pred naravnimi katastrofami zelo dobri. Vojaki so lahko vrhunski v borilnih veščinah, lahko so vrhunski v telesni pripravljenosti. Ni pa potrebno, da imajo v rokah orožje. Nisem jaz tisti, ki se bo odločal o tem. Ne vem, koliko je moje mnenje bistveno, lahko pa povabim ljudi, naj razmišljajo. Rad bi še enkrat dodal, da ne bi postal predsednik zato, da bi državljanom razlagal svoje mnenje. Jaz bi bil predsednik kot predstavnik državljanov in njihovega mnenja. Lahko izrazim, kar mislim, ni pa moja pravica niti moč, da grem proti volji ljudi.

V nekem intervjuju ste omenili, da vsak dan meditirate. Kako vam to uspe, saj je tempo življenja dandanes vse hitrejši?
Ne meditiram vsak dan. Tečem. Si pa vsak dan vzamem čas zase. Meditacija ima zame širši pomen – ne samo, da sediš in opazuješ svoj dih. Zdi se mi, da je meditacija način življenja, ker se zavedaš vsakega trenutka, vsakega človeka, s katerim si. Si občutljiv na vibracije drugih ljudi, opazuješ, kaj se dogaja s tvojim telesom. V naravi na primer vidiš njeno lepoto. To je po mojem mnenju meditacija.

Po popotovanju po svetu ste kot učitelj fotobranja poskušali ljudi prepričati, naj za seboj pustijo svojo preteklost, navade čustvovanja, mišljenja in naj se usmerijo v prihodnost. Je vam to osebno uspelo – se vam kdaj zdi, da tega premika ne zmorete?
Ja, seveda. Saj ni bistvo v tem. Mislim, da se ne moreš v polnosti osvoboditi svoje preteklosti. Lahko pa se zavedaš, da kar iz tvoje preteklosti privre na dan, nisi ti. Tista reakcija: "Ojoj, to mi ne bo uspelo, to ni zame ... " privre na dan pri vsakem posamezniku, ko se sreča z novim izzivom. In takrat si pred izbiro, ali še naprej razmišljati na tak način ali pa si v roku treh minut rečeš: "To sem jaz in sem zmožen iti proti tistemu, v kar verjamem, da sem, in ne razmišljam o tistem, kar mi kaže moja preteklost, da sem." Sicer pa nikoli nisem ljudem dajal iluzije, da se bodo vsega znebili. To po mojem mnenju ni možno. Pokazal sem jih veliko tehnik, kako se izvleči iz tega in kako naj se sprejmejo takšne, kot so, in predvsem svojo človeškost. Ko to sprejmejo, je "žurka"!