Na nas se je obrnila prodajalka cvetja Lidija Kurtič, ki je 35 let delala na osrednji ljubljanski tržnici: "Na trgu sem bila vsak dan. To je celo moje življenje." Že pred tem so tam cvetje prodajali njeni starši. Cvetje prodaja tudi njena sestra. "Zame to ni le služba, ampak del družinske tradicije," razlaga.

Foto: Osebni arhiv Lidije Kurtič Lidija Kurtič "Ne želim biti socialni problem"

15. septembra lani so ji mestne oblasti odvzele stojnico na tržnici, ker je mesec in pol zamujala s plačilom najemnine za stojnico, v vrednosti 600 evrov: "Po 35 letih so me zaradi 600 evrov vrgli s trga." Prizna, da se ji v vseh teh letih sicer ni prvič zgodilo, da je z najemnino nekoliko zamujala, a poudarja, da je vse obveznosti vedno poravnala: "V 35 letih se je že zgodilo, da sem zamudila kakšen mesec, a sem vedno vse poravnala do zadnjega centa."

Dodaja, da takšne zamude med prodajalci niso redkost, saj gre za nestabilen posel, ki je močno odvisen od vremena, sezonskega povpraševanja in kupne moči ljudi. "Vsak izmed nas ima kdaj težave. En teden je promet odličen, naslednji pa skoraj ničen," pojasnjuje Lidija in dodaja, da so za njenim finančnim zaostankom stale tudi osebne okoliščine.

Kot pravi, je pred leti želela zagotoviti stanovanje za svojo družino, a z možem nista nikjer dobila kredita, zato sta se odločila za najem posojila v višini 76 tisoč evrov pri zasebnem posojilodajalcu, "nekem milijonarju". Posojilodajalec je poleg tega zahteval hipoteko na nepremičnino, ki jo je financiral. "Sprva sva redno plačevala, potem pa se je vse začelo podirati," se spominja. Posel se je izkazal za zavajajočega, saj se je ujela v past oderuških obresti, ki jih še danes odplačuje: "Vrnila sem mu že 100 tisoč evrov, še vedno pa moram odplačati 130 tisoč evrov. Podpisala sva oderuško pogodbo, ker sva verjela, da bova s tem ustvarila nekaj zase in za svoje otroke."

V boju za preživetje se je družina znašla v vse večjih težavah. Lidijin mož in najstarejši sin sta, kot pravi, skušala na vsak način zaslužiti denar, da bi poplačala dolgove. A odločila sta se za napačno pot – začela sta preprodajati drogo. Policija ju je kmalu prijela, oba sta bila obsojena in sta kazen do danes že prestala v zaporu. "Takrat pa sem ostala sama, z dolgovi in brez prihodkov," pripoveduje Lidija. 

"To ne govorim zato, da bi se komu smilila. Zagotovo nisem edina s finančnimi težavami in za marsikaj sem kriva sama. Želim samo povedati, da nisem lenuh. Poskušala sem po svojih najboljših močeh popraviti, kar se je dalo, in se pobrati. Delala sem vsak dan, tudi v dežju, mrazu in vročini, da bi vse spravila v red. Ne želim biti socialni problem, ampak trenutno sem. Ker mi ne pustijo delati, ne, ker ne bi želela," pove.

Kljub dolgoletnemu delu so ji zaradi zamud pri plačilu obveznosti odvzeli stojnico. Vse obveznosti je še na dan odvzema stojnice poravnala, a je bilo že prepozno. Delavci s podjetja Ljubljanska parkirišča in tržnice so jo s stojnice izgnali tako na hitro, da so vse njene stvari še ostale tam, razlaga. Poleg tega je imela takrat od nizozemskega uvoznika že naročenih za približno 4000 evrov cvetja, ki ga nenadoma ni mogla več prodajati. Pojasnjuje, da si takšnega finančnega udarca majhen samostojni prodajalec težko opomore. "To ni trgovina, kjer lahko blago shraniš in prodaš kasneje. Cvetje je živo, ima rok trajanja. V nekaj dneh vse oveni," razlaga in dodaja, da jo je dogodek močno prizadel – tako finančno kot osebno.

Javno podjetje Ljubljanska parkirišča in tržnice je sicer upravitelj vseh tržnic v Ljubljani – razen tiste v nakupovalnem središču BTC. To pomeni, da Lidija brez njihovega dovoljenja ne more prodajati na nobeni od mestnih tržnic, ne glede na lokacijo: "Kamorkoli bi šla, povsod potrebuješ dovoljenje LPT."

Foto: Osebni arhiv Lidije Kurtič Lidija Kurtič Tako je ostala popolnoma brez možnosti za delo v okviru svoje dejavnosti. "To je moje življenje, ne znam početi nič drugega. Cvetje sem prodajala od mladosti, to je vse, kar znam in kar me veseli," doda.

Zaradi izgube stojnice je ostala brez prihodkov, obenem pa so se kopičile izgube, saj so jo še naprej bremenile vse obveznosti samostojne podjetnice – prispevki, davki in stroški poslovanja: "Vsak mesec moram plačevati prispevke, čeprav ne zaslužim ničesar."

"Jankovića sem v solzah prosila, naj mi vrne stojnico"

Šla je k ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću, ki je sicer znan po tem, da prisluhne meščanom, in ga v solzah prosila, da ji vrne stojnico, razlaga. Pravi, da ji je s strogim tonom razložil, da ji je odvzel pravico, da dela na trgu, ker je neprestano zamujala s plačili, potem pa se z njo več ni želel pogovarjati, ampak je rekel, naj se dalje pogovarja z direktorjem podjetja Ljubljanska parkirišča in tržnice Bojanom Babičem.

Obrnila se je še nanj, mu priznala svojo napako in mu obljubila, da ne bo več nikoli zamujala s plačilom. "Babič mi je dejal, da bom morda dobila svojo stojnico nazaj po novem letu," trdi. A leto se je obrnilo, obljube pa so ostale neizpolnjene. "Klicala sem, hodila tja, pisala prošnje ... vedno znova so rekli, naj še malo počakam. Pa sem čakala. Zdaj je že skoraj leto dni mimo, pa še vedno ne morem delati," pravi razočarano.

"Enkrat sem v nakupovalnem središču Supernova celo srečala Urško Klakočar Zupančič. Sem tudi njo prosila, da naj kaj uredi, pa je rekla, naj ji pošljem elektronsko sporočilo in obljubila, da bo uredila. Pa tudi ona ni," razlaga.

"Nočejo mi dati stojnice nazaj," razlaga obupano. "Vse stranke me poznajo, veliko jih me kliče in sprašuje, kje sem," pravi Lidija, ki si želi le, da bi lahko spet postavila svoj šopek cvetja na isto mesto, kjer je stala več kot tri desetletja – pri vhodu v semenišče.

"Celo življenje sem preživela na tržnici, pa sem vseeno samo številka"

Zdaj dela sestrini stojnici na tržnici v BTC, da vsaj nekaj zasluži. Toda pravi, da je težko gledati, kako drugi na tržnici pripravljajo aranžmaje za prihajajoči dan spomina na mrtve. "Zdaj bi morala delati. To je naš največji praznik, ko vsi kupujejo ikebane in cvetje za na pokopališče," pove in pokaže na telefon. Na njem ima shranjeno zgodovino klicev – dokaz, da je samo v enem dnevu na podjetje Ljubljanska parkirišča in tržnice klicala kar sedemkrat. "Naslednji teden bo prepozno," pravi. "Že zdaj ljudje kupujejo ikebane kot nori. Zdaj bi morala delati, da bi lahko kaj zaslužila. Ampak se mi nihče ne oglasi."

Pred 1. novembrom Največ prodajo najdražjih: "Slovenci imajo denar"

Po njenih besedah jo je obup zaradi ignoriranja s strani odgovornih dokončno potrl. "Ko te ne poslušajo, ko si samo še številka ... To boli. Jaz sem celo življenje preživela na tem trgu, tam sem odrasla. Zdaj pa imam občutek, kot da ne pripadam nikamor več," pove.

Po našem srečanju nam je Lidija 24. oktobra sporočila, da je vendarle prejela odziv podjetja Ljubljanska parkirišča in tržnice. Dovoljenja za prodajo na mestnih tržnicah tudi tokrat ni pridobila.

Za pojasnila o primeru smo se obrnili tudi na Mestno občino Ljubljana, vendar odgovorov do objave članka še nismo prejeli. Objavimo jih takoj, ko jih prejmemo.

nika.vajnhandl@styria-media.si