“Ko sem hotel pomagati zdravnici iz tujine, da nostrificira diplomo pri nas, mi je uslužbenka na sestanku v lokalu rekla, da zadevo lahko uredi za 1.800 evrov,” mi je pred kratkim pripovedoval prijatelj. Ko sem ga prosila, naj mi pove, katera uslužbenka in kje, pa je nanadoma utihnil. In takšen je vzorec boja proti korupciji: težko jo je pregnati, dokler se o njej pogovarjamo v lokalih. Pa še v tem primeru je vsota smešno nizka v primerjavi z večmilijonskimi zneski, ki se nepridipravom (praviloma na visokih ali vsaj uglednih funkcijah) naravno ponujajo prek javnih naročil.

Burek. A problem nastane, ker tudi organi, pristojni za njeno preganjanje, niso kaj dosti več kot brezzobi zmaji. Drago Kos je glavna zvezda, ko je treba medijem povedati, ali sporno dejanje ustreza definiciji korupcije. Za več nima pristojnosti. Tudi računsko sodišče se trudi, a kaj ko se zapleteno preiskovanje barve javnega denarja prevečkrat konča z žalostnim ugotavljanjem, da določena nevestna ravnanja, ki povzročijo škodo na javnih financah, niso nujno samo nenamerna. Če parafraziram Igorja Šoltesa, je kazen za krajo bureka strožja od kazni za oškodovanje proračunskih sredstev. Zakonodaja je slaba in na to je treba spomniti tiste, ki jo pripravljajo. Torej vlado. A kaj, ko sama več kot pol leta skriva predlog zakona o integriteti v javnem sektorju. Natančneje ga je razrahljala do neprepoznavnosti: od vsega je v javnost prišel samo delček, ki se nanaša na financiranje političnih strank in volilnih kampanj. No, o korupciji se bomo še veliko pogovarjali – v gostilnah!