V Sloveniji takšen kraj obstaja le v Mošnjah pri Radovljici, vodita pa ga zanesenjakinji, ki želita
med ljudmi povečati spoštovanje do teh plemenitih živali. Lastnica dveh hlevov in najemnica
travnatih površin Polona Šarc se skupaj s kolegico Sašo Krainer že več let trudi, da bi čim večjemu
številu nekdanjih tekmovalnih konjev zagotovila lepo starost.
Trenutno skrbita za 18 konj
ev, med katerimi je večina njunih aktualnih ali
starejših tekmovalnih konj, saj tudi sami z njimi dejavno tekmujeta v preskakovanju ovir. Lastniki
drugih konj pa so tujci iz Trsta in Rima, ki so za 230 evrov na mesec svojim zvestim tovarišem v
Mošnjah našli nekakšen dom za ostarele.
|
Konjeništvo je finančno izjemno zahtevno. © BOBO
|
Polona Šarc je pojasnila, da je v Sloveniji še vedno običajno, da lastniki oziroma tekmovalci konja, potem ko ni več primeren za tekmovanje, največkrat prodajo preden definitivno ostari, tako da od njega lahko še kaj iztržijo, hkrati pa se izognejo temu, da bi še naprej skrbeli zanj. Takšna skrb za ostarelega konja namreč tudi nekaj stane.
"Konjeništvo je izjemno finančno zahteven šport in za tistega, ki si privošči konja, s katerim trenira in tekmuje, je poskrbeti za enega starega konja v bistvu malenkost, a se temu vendarle rajši izogne," je kritična Šarčeva. Meni, da se sprva vsi tekmovalci navežejo na konja, vendar ko prevladajo ambicije za zmago, slavo in čast, pa ga kaj hitro zamenjajo za drugega.
|
Bo kdo sledil zgledu? © BOBO
|
"Rekreativni konji običajno v Sloveniji slabo končajo, redko kdo ga uspava in po navadi končajo v klavnici, medtem ko se pri športnih konjih bolj uveljavlja uspavanje," je pojasnila Saša Krainer. Meni, da so ljudje vse bolj ozaveščeni in odgovorni, saj se takšni trendi iz tujine širijo tudi v Slovenijo. Če bi vsak jahač v svoji karieri poskrbel samo za enega svojega športnega konja, bi bilo to že veliko, je prepričana Krainerjeva, ki upa, da ne bosta več dolgo časa edini v Sloveniji, ki imata "hotel" za odslužene konje.
Nekateri konji, ki bodo pri njima dočakali tudi 40 let, so še vedno tekmovalno dejavni, kajti tako Šarčeva kot Krainerjeva, ki se je projektu pridružila pred štirimi leti, tekmujeta, prva na nizkih, druga na visokih ovirah. Obe pa se s športom ukvarjata drugače, kot je običajno, kjer je konj le potrošni material. "Delava na okolju prijazen način. Najini konji se ne preprodajajo in jih ne zamenjujeva. Delava s tistimi, ki jih imava in najini konji živijo v skupini, kjer se počutijo varne. Nama zaupajo in midve tega zaupanja ne izkoriščava," pravita.
S krediti in navdušenjem
Pri njiju je dobrodošel vsak, ki si želi dejavno trenirati na omenjeni, alternativni način. Do poletja bo namreč na travniku predvidoma nastala sprehajalna steza za konje, razmišljata tudi, da bosta ustanovili družbo za kulturo in razvoj naravnega konjeništva. Za svoje delo ne dobita velikega plačila. S plačilom za skrb odsluženih konjev, treniranjem in slikanjem, s katerim se dejansko preživlja Šarčeva, imata dovolj, da se prebijeta iz meseca v mesec, svoje nove projekte pa kujeta s pomočjo kreditov.