"Ljudje verjamejo, da so tovrstni projekti tehnološko zelo napredni. Zaradi več faktorjev pa ni nujno tako," je za Digital Photography Review povedal Mike Ravine, znanstvenik pri Nasi.
"Načrti so iz leta 2004 in ne moreš kar predlagati ene stvari in potem razviti nekaj drugega. Kamere z ločljivostjo dva megapiksla so bile takrat spodobne. Danes pa se ne morejo več primerjati s tem, kaj dobiš na nekem iPhonu," je še povedal Ravine.

Curiosity, vreden približno dve milijardi evrov, ima tako senzorje z ločljivostjo dva megapiksla, malo boljši pametni telefon pa danes premore kamero z ločljivostjo osem megapikslov.

Slike ne smejo biti prevelike

Na nizko ločljivost fotografij je vplivalo še nekaj dejavnikov. Curiosity ima tri sisteme za pošiljanje podatkov na Zemljo, od tega pa je fotografije mogoče prenašati le prek enega, ultravisokofrekvenčnega (UHF) oddajnika.

Ta lahko dnevno na Zemljo pošlje le omejeno količino podatkov iz več različnih instrumentov, tako da slike ne smejo zavzeti preveč prostora.

Še en dejavnik je dejstvo, da so za več različnih kamer uporabili isti senzor. Pri spustu vozila na Mars je bilo ključnih čim več sličic na sekundo, kar je najbolje uspelo Kodakovemu čipu z ločljivostjo dva megapiksla.

Znanstveniki so se za zdajšnji čip odločili tudi zato, ker jim je bil bolj poznan. Nizka resolucija pa naj sploh ne bi predstavljala hude težave, saj je slike mogoče med seboj tudi sestavljati, še poroča Digital Photography Review.