Ogromne mesojede rastline je odkrila odprava pod okriljem botanika Stewarta McPhersona na gori Mount Victoria v Palawanu, ki leži v osrčju Filipinov. Druga največja vrsta na svetu, imenovana Nepenthes attenboroughii, je bila poimenovana po enem izmed najbolj znanih svetovnih zgodovinarjev, siru Davidu Attenboroughu.

Novo odkritje ima premer okoli 30 centimetrov in je oblikovano kot vitica, ki nato prehaja v past, ki je oblikovana kot vrč. McPherson je dejal: "Okoli ustja rastline se izloča nektar, ki privlači insekte in majhne živali. Obroč ustja ima ogromno voščenih robov, ki omogočajo, da plen pade neposredno v ustje rastline. Ustje rastline je polno tekočine, sestavljene iz kislin in encimov, ki pomagajo usmrtiti ubogo žival, ki se ujame v past."

McPherson še dodaja, da so žuželke in majhne živali ključne za preživetje omenjenih rastlin, saj je zemlja na območjih, kjer te rastline rastejo, zelo pusta in brez nujno potrebnih hranil. Insekti tako pripomorejo k nadomestilu hranil, ki jih rastlina ne dobi iz zemlje.


Našli tudi izgubljene vrste
McPherson je skupaj s svojim kolegom Alastairjem Robinsonom in Volkerjem Heinrichom odkril več kot 20 novih vrst mesojedih rastlin, našli pa so tudi nekaj "izgubljenih" mesojedih vrst. Ena izmed ponovnih odkritij je tako Nepenthes deaniana, ki je bila prvič popisana leta 1907, vendar je bila posledično z bombardiranjem filipinskega državnega herbarija v Manili med 2. svetovno vojno uničena.

Nepenthes deaniana ima spektakularno, v velikosti nogometne žoge oblikovano rdeče ustje, ki omogoča lovljenje žuželk in majhnih živali. V večini pasti so znanstveniki odkrili ogromne stonoge in do deset centimetrov velike pajke.

Ujame celo podgano
Ameriško botanično združenje navaja, da je na svetu okoli 600 vrst mesojedih rastlin. Največje izmed njih so prav vrste Nepenthes attenboroughii, Nepenthes northaina in Nepenthes rajah, ki so sposobne ujeti tudi podgane in miši, kot je razvidno iz zgornje slike. Prvi zapisi o mesojedih rastlinah, ki so sposobne ujeti celo podgano, segajo v 19. stoletje. Takrat jih je že dokaj podrobno opisal britanski raziskovalec Spenser St. John.