Foto: Žurnal24 main David Jug (Foto: Boštjan Tacol) Povsem jasno je, da se stroškom za reprezentanco ni mogoče izogniti. Sprejemi in pogostitve imajo v diplomaciji pač svoje mesto in s tem se je treba sprijazniti. Prav tako z majhnimi pozornostmi in priložnostnimi darili za tujce, ki prihajajo k nam na uradne obiske. Pa vendar se sprašujem: mar ni sedem milijonov evrov, ki jih za to porabimo vsako leto, preveč in koliko je primerov zlorab sistema?

Nadzor. Pravzaprav je odsotnost nadzora tista, ki je problematična. Na papirju sicer velja, da javnim uslužbencem pod prste gledata urad za nadzor proračuna in računsko sodišče. Kako pa je v praksi? Bo kdo vedel, če šef predstavništva pri OZN požegna kosilo svojim uslužbencem v kateri od elitnih restavraciji na Manhattnu, račun za zapitek pa nato vključi v stroške reprezentance? Predsednik računskega sodišča poudarja, da je treba stremeti k logičnosti porabe. A to pač ni dovolj. Pri 160 tisoč ljudeh (toliko je vseh javnih uslužbencev) se bo sistem brez jasnih pravil in sankcij prej ali slej izrodil.

Spomnite se denimo nepravilnosti na uradu predsednika republike, kjer je računsko sodišče v reviziji odkrilo, da je sedem uslužbenk na račun davkoplačevalcev neupravičeno kupilo za skoraj osem tisoč evrov oblačil. Ta izdatek sicer ni povezan s stroški za reprezentanco, pa vendar kaže na to, da država ravna z denarjem kot svinja z mehom ter da je tako početje simptomatično in vpito v vse pore javne uprave.

Komentar se navezuje na članek Milijoni za kosila in darila.