Ko gre za molzenje države, je IT novo gradbeništvo! Pravzaprav so razmere še hujše. Pri gradbincih je bilo mogoče vsaj čez palec oceniti, koliko stanejo delo, opeka in cement, v IT pa so stroški zelo izmuzljivi. In to podjetja izkoriščajo. Pod postavkami vzdrževanje informacijskega sistema, podpora uporabnikom ali pa nadgradnja programske opreme prikazujejo velikanske, večmilijonske stroške. Pa jih imajo res?

A to ni vse. Riba tudi tokrat smrdi pri glavi. Usmeritve na področju informatizacije države pripravlja vladni svet za informacijsko družbo. V tem svetu, poudarjam, vladnem svetu – torej pri koritu – sedijo šefi, bivši šefi in lastniki štirih zasebnih podjetij. Nekatera živijo skoraj izključno na račun države. Ti gospodje na sejah sveta sedijo v družbi državnega sekretarja na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, državnega sekretarja na ministrstvu za javno upravo, direktorja urada za intelektualno lastnino ... Naj me kdo prepriča, da direktorji sestankov ne izkoriščajo za lobiranje. Pa saj jim niti lobirati ni treba, natančno namreč vedo, kakšne bodo potrebe države leto ali dve pozneje.

Prioritete. V zadnjih dneh so imeli pretendenti za mesto v parlamentu polna usta obljub o tem, kako bodo varčevali, če jih bo ljudstvo izbralo. A dlje od floskul ni šlo, konkretnih načrtov je bilo le za vzorec. Zato kandidatom za čestitke predlagam: vzemite pod drobnogled javna naročila in poskrbite, da tisti, ki na ministrstvih skrbijo za njihovo izvedbo, ne bodo imeli predolgih prstov.