Marsikdo bi si želel najeti poceni kredit pri skladu, a ne zadostuje pogojem. Študent, redni ali izredni, namreč potrebuje dva poroka, ki bosta zagotavljala poplačilo njegovega posojila (če se mu na poti do pridobivanja višje stopnje izobrazbe slučajno kje zalomi). Normalno, a to spet predstavlja slepo ulico za marsikoga. Tisti, ki jim bo uspelo najeti posojilo, pa se bodo precej zadolžili. In to še preden sploh začnejo res živeti. Ob predpostavki, da odide 18-letnik študirat v prestolnico (tam nima stalnega prebivališča), v štirih letih porabi slabih 15 tisoč evrov (denimo, da na leto za sobo plačuje deset mesecev po 170 evrov in 200 evrov porabi za hrano in potrebščine). Če najame posojilo v takšnem znesku, se glavnici prištejejo še obresti. Ko končno doštudira, se zaposli in začne odplačevati dolgove. Ko mu uspe poplačati študentsko posojilo, lahko najame novega za reševanje stanovanjskega problema. Vali Sizifov kamen, ki se mu tik pred vrhom vedno znova odkotali v dolino.

Inflacija obdarovanja. A študentska posojila za državo sploh niso tako slaba. Študent se namreč obveže, da bo višjo izobrazbo pridobil v določenem roku. Denar se mu posodi, zaračunajo se poštene obresti (nižje kot pri bankah), posojilojemalec pa je stimuliran čim prej pridobiti višjo izobrazbo. To pomeni, da bo med izobraževanjem opravil manj študentskih del, delodajalci pa bodo tako prisiljeni zaposlovati potreben kader. Število brezposelnih bi tako upadlo, ugodno pa bi to vplivalo tudi na stanje v državni blagajni.