S kajtom od Biograda do Bola

Foto: Kitelife Pot s kajtom čez Jadran. Foto: Kitelife Pot s kajtom čez Jadran. Foto: Kitelife Pot s kajtom čez Jadran. Foto: Kitelife Pot s kajtom čez Jadran. Foto: Kitelife Pot s kajtom čez Jadran. Foto: Kitelife Pot s kajtom čez Jadran. Foto: Kitelife Pot s kajtom čez Jadran. Foto: Kitelife Pot s kajtom čez Jadran. Foto: Kitelife Pot s kajtom čez Jadran.
Miha Lenasi je prvi, ki mu je s kajtom uspelo prečkati Jadran na 153 kilometrov dolgi poti od Biograda do Bola na Braču.
Oglej si celoten članek

Pogum, trma in veliko sreče so poskrbeli, da je Miha Lenasi s kajtom uspešno prečkal Jadran od Biograda do Bola, a njegov drzen podvig je bil celo za ta ekstremni šport neobičajno adrenalinski.

Začelo se je kot vsaka prava pustolovščina, torej tako, da je šlo vse narobe. V soboto, 22. junija, naj bi po načrtu ekipa na jadrnici in Miha s kajtom skupaj že dopoldne iz Biograda krenila proti Braču. A se je obrnilo drugače. Del ekipe je zaspal, v naglici so pozabili nekaj opreme in se vračali nazaj ponjo, pred Zagrebom pa so naleteli še na prometni zastoj. V Biogradu je bilo jasno, da ima podvig možnosti za uspeh le, če se Miha s kajtom na pot odpravi kar sam, čeprav to ni bilo premišljeno in niti malo organizirano.

Dve plastenki vode, žitni ploščici, telefon in ogromno tveganje

Miha nam je priznal, da bi, če bi se še enkrat moral odločiti, s podvigom najverjetneje počakal na ugodnejšo priložnost. "Tako, brez spremstva, ne bi tega počel nikoli več, ker je bilo čisto preveč. Bi pa naredili še večjo avanturo, če bi imeli zraven čoln," je povedal. Čeprav je Miha že izkušen kajter, saj se s tem športom ukvarja že osem let in ga tudi poučuje v šoli kajtanja Kitelife, je bilo tveganj na tem potovanju kar preveč. Poti ni natančno poznal, s seboj je imel le dve plastenki vode in žitni ploščici ter telefon z zemljevidom. Signalne rakete, rešilni jopič, GPS in ostala ključna oprema so ostali na obali. Zaradi zamude je moral biti namreč čim hitrejši, kar je pomenilo še manj opreme.

Čeprav je kajtanje ekstremni šport, Miha zatrjuje, da ni zelo nevaren, tudi poškodbe niso pogoste. Njihovo šolo kajtanja obiskujejo vsi, od najmlajših do starejših, tudi čez 60 let starih adrenalinskih navdušencev, pa tudi cele družine. Preizkušnja dolge poti pa bi bila kljub temu lahko nevarna, česar se Miha dobro zaveda: "Če bi se na poti kaj izjemnega zgodilo, bi lahko bil ogrožen, saj nisem imel spremstva, bil sem na odprtem morju in pomoči ne bi bilo nikjer."  

Ko si izgubljen, žejen in brez pomoči, ostaneta le volja in cilj v daljavi

Približno na pol poti se je sicer precej mirno potovanje močno zapletlo. Ko je ravno hotel preveriti svojo smer na telefonu, je zaradi močnega sunka vetra padel v vodo. "Takrat je bilo res hudo. Nisem vedel, ali naprej ali nazaj, ni bilo spremstva, nisem imel več vode in v takih trenutkih se vprašaš, zakaj sploh to počneš, ali se izplača in ali je vredno vsega. Ampak potem najdeš spet nekje voljo. Vedno vidiš cilj v daljavi, veš, da je nekaj treba narediti, zato sem nekako zbral voljo in prišel do konca."

Mihi je nazadnje le uspelo; po padcu se je pobral, po poti dohitel jadrnico in si od posadke izprosil še steklenico vode (čeprav so mu jadralci hoteli postreči kar s pivom), da si je potešil peklensko žejo, vozil je s hitrostjo več kot 45 kilometrov na uro, da bi še ujel zahajajoče sonce, potem se spet boril s šibkim vetrom, vmes pa so mu družbo delali tudi delfini. Nazadnje je v daljavi le zagledal Zlati rt, svoj najljubši kraj za kajtanje, in malo kasneje še prijatelje, ki so ga nestrpno pričakovali. Ko je pristal, so ga noge še komaj držale, šele s telefonom pa je nejevernežem dokazal, kakšno pot je pravkar opravil s kajtom.

Adrenalin, Guinnessov rekord in prepuščanje silam narave – vse to je kajtanje

Miha je takoj začel načrtovati nov podvig. Za naslednje leto z ekipo načrtujejo, da bodo popravili Guinnessov svetovni rekord, ki je kar 369,71 kilometra, prevoženega s kajtom. Miha pravi, da so s potjo videli, kje so težave, za nov izziv pa se bodo vsekakor dobro pripravili. Miha je bil sicer uspešen v drugih disciplinah; v prostem slogu (freestyle) je bil leta 2008 državni prvak. Vendar pa so zdaj vzdržljivostne preizkušnje tiste, ki mu predstavljajo večji izziv od skokov in akrobacij v zraku. "Ko si mlad, so ti všeč ti triki, potem pa prideš do maksimuma, ko vse to malo izvodeni, ni več tako zanimivo in potem vedno iščeš nove izzive," je povedal.

Kljub vsemu pa kajtanje ni le izziv, ekstremni šport in adrenalinska preizkušnja. "Meni osebno največ pomeni, da si na morju, da te poganja neka sila narave, da si odvisen samo od vetra. Šele takrat se zavedaš, kakšno moč ima vse to, vse se lahko spremeni v sekundi," pravi Miha. In čeprav je sicer po poklicu računalničar in poučevanje kajtanja zanj predstavlja bolj hobi kot zaposlitev, je v vsaki njegovi besedi čutiti ljubezen in spoštovanje do športa, v katerem je človek tako zelo odvisen od naravnih sil, ki so večje od njega.  

Obišči žurnal24.si

Komentarjev 0

Napišite prvi komentar!

Pri tem članku še ni komentarjev. Začnite debato!

Več novic

Zurnal24.si uporablja piškotke z namenom zagotavljanja boljše uporabniške izkušnje, funkcionalnosti in prikaza oglasnih sistemov, zaradi katerih je naša storitev brezplačna in je brez piškotkov ne bi mogli omogočati. Če boste nadaljevali brskanje po spletnem mestu zurnal24.si, sklepamo, da se z uporabo piškotkov strinjate. Za nadaljevanje uporabe spletnega mesta zurnal24.si kliknite na "Strinjam se". Nastavitve za piškotke lahko nadzirate in spreminjate v svojem spletnem brskalniku. Več o tem si lahko preberete tukaj.