Ste odraščali v verni družini?
Moja družina je čudovita. Gre za preproste in delovne ljudi, ki jih odlikujeta tudi srčna dobrota in globoko sočutje. Versko okolje in vzgoja sta me zaznamovali od začetka, a brez pretiravanj. Vse je potekalo nekako naravno.

Hodili ste na srednjo strojno šolo. Kdaj ste zaslišali tako imenovani klic?
Želel sem postati vojaški pilot, kasneje konstruktor vojaških letal. V srednji šoli pa sem veliko bral in razmišljal o svetu in svojem mestu v njem. V zadnjem letniku sem se odločil, da svojega življenja ne bom dal tehniki, ampak človeku, bogu in cerkvi.

Kako je vašo odločitev sprejela vaša družina?
Bili so zadržani, a mi niso nasprotovali. Pomagali so mi uvideti resnost te izbire in življenja. Kmalu so postali ponosni, da sem hodil po tej poti, saj so videli, da sem bil srečen.

Koliko let ste preživeli v Vatikanu?
Tam sem živel šest let, študiral pa sem na eni od cerkvenih univerz v Rimu. To je bil podiplomski študij, kamor škofje pošljejo maloštevilne duhovnike, da se izobrazijo za potrebe, ki jih ima škofija, teološka fakulteta in razne cerkvene strukture.

Ste radi opravljal duhovniški poklic?
Po šestih letih iskanja, negotovosti in samopreverjanja sem se za ta poklic odločil svobodno in vedro. Na vse glavne odločitve iz svoje preteklosti sem ponosen. Biti duhovnik mi je skozi vseh dvanajst let pomenilo veliko, saj sem čutil, da sem mnogim ljudem lahko zelo blizu, oni pa meni. Neprecenljive izkušnje sem dobil tako pri delu na župnijah, kot tudi na škofijski gimnaziji, kjer sem bil učitelj in duhovni asistent.

Zakaj ste opustili poklic duhovnika? Se spominjate trenutka, ko ste spoznali, da tega poklica ne morete več opravljati?
Vedno sem imel ogromno opravkov in premalo časa za refleksijo svojega življenja. V Rimu pa sem končno našel čas, naučil sem se še dveh jezikov in odkril nova obzorja. Tako sem spoznal meje svojega starega sveta, njegovo idejno nevzdržnost in neutemeljenost. Kmalu sem se v tem starem svetu počutil kot tujec. Moje doživljanje samega sebe, drugih, Boga in sveta se je spremenilo. Odšel sem izključno zaradi intelektualnega nestrinjanja s cerkveno doktrino. Ponavadi duhovnike pri izstopu vodijo čisto drugačni motivi.

Govorite o idejni "nevzdržnosti in neutemeljenosti cerkvenega sveta" in o "nestrinjanju s cerkveno doktrino". Kaj ste mislili s tem?
Prišel sem do zaključka, da temeljni teološki povedki ali verske ''resnice'' segajo v področje razuma in da so z njim skregani. Ovreči jih je mogoče na enostaven način, ponavadi na osnovi razvidnosti, da so v sebi ali med seboj protislovni. Cerkev trdi, da je doktrina njen bistveni sestavni del. Meni pa sta bistvena intelektualni argument in miselna skladnost. To seveda še zdaleč ne pomeni, da se moje življenje konča z intelektom. Ne morem pa živeti v nasprotju z logiko.

Koliko časa je trajalo, da ste se dokončno odločili zapustiti Cerkev?
Kot duhovnik sem vedno želel biti skrajno pošten do sebe in drugih. Ko to zaradi novih občutenj ni bilo več mogoče in sem se znašel v konfliktu s službenimi zahtevami, sem se najprej trudil rešiti duhovništvo. Med drugim sem nekaj časa prebil v Indiji, kjer sem krščanstvo videl v drugačni luči. Mnogi verni ljudje, od škofa do duhovnikov iz tujine, so bili vseh teh pet let z menoj dobri in potrpežljivi. Vesel sem, da sem z vsemi ljudmi v cerkvi ohranil prijateljski odnos, vsaj s svoje strani. Nikomur ne morem očitati ničesar osebnega. Cerkve nisem zapustil, zapustil sem duhovniško službo. Itak lahko zapustim le tisto, kar sem poprej sprejel oziroma v kar sem vstopil, za vstop v cerkev pa se sam nisem nikoli odločil.

Vam je žal, da ste se odločili za duhovniški poklic?
Ravno nasprotno, vesel in zadovoljen sem, da sem vedno s srcem in glavo sledil svojemu najglobljemu občutku. In zavedam se, da smo skupaj z ljudmi doživeli in napravili veliko dobrega.

Kako je vaša okolica sprejela odločitev, da izstopite iz duhovništva?
Za mojo notranjo dramo je vedelo zelo malo ljudi, zato so bili vsi po vrsti presenečeni. Novico sem jim zaupal osebno. Nihče ni bil osoren ali nerazumevajoč. Številni so me pozitivno presenetili, saj so v moji odločitvi videli veliko poguma in pohvalili voljo, da sledim svoji notranjosti. Mnogi so se vzdržali komentarjev, za mojim hrbtom pa so širili razne izmišljotine, tudi nesramne. Duhovniki, s katerimi sem si bil blizu, so odločitev večinoma sprejeli s spoštovanjem, a tudi z bolečino. To še zlasti velja za moje domače. A njihova ljubezen do otroka, brata in sorodnika je večja, kot sem si upal upati.

Kakšne izmišljotine so se širile?
Nekateri so govorili, da sem se spreobrnil v hinduizem in da prakticiram jogo. Slišati je bilo celo, da sem se poročil z Indijko. Drugi so domnevali, da se mi je Cerkev pristudila, potem ko naj bi v Vatikanu videl kup nečednosti. Spet tretji so sumili, da me je v svoje lovke dobila proticerkvena politika na Fakulteti za družbene vede. Vse našteto so zmote, laži in zavajanje.

Zasledila sem podatek, da se število duhovnikov na Slovenskem zmanjšuje – za približno šest na leto. Kje so najpogostejši razlogi?
V Sloveniji ne poznam nikogar, ki bi zapustil duhovništvo iz istega razloga kot jaz. Večinoma ga zapustijo, ker začnejo partnersko zvezo, se slabo počutijo zaradi hierarhije ali pa so razočarani nad Cerkvijo kot institucijo. Število duhovnikov se sicer ne zmanjšuje toliko zaradi izstopov kot zaradi umiranja starejših, ki so dandanes seveda v veliki večini, in manjšega dotoka novih. Isto velja za redovnice in redovnike. Izjema je peščica strogih, kontemplativnih redov.

Ste še vedno verni?
Besedo ''veren'' si predstavljamo zelo različno, zato lahko v izogib nesporazumom rečem le sledeče: Verski oziroma teološki nauk nobene religije me ne prepriča. Je pa v njihovih izročilih vseeno veliko modrosti, ki se je ne branim. Sem veren, nisem pa teist. Veren sem v smislu, ki ga razberemo iz evangelijskega Jezusa, ki je pri mnogih ljudeh pohvalil njihovo vero, čeprav sploh niso pripadali ''pravi'' verski skupnosti, niti sprejemali nauka, rekoč: “Tvoja vera te je rešila.”
Foto: Anže Petkovšek Danilo Jesenik
Kaj vas najbolj moti pri Katoliški cerkvi oziroma pri ostalih Cerkvah?
Motijo me tiste stvari, ki me motijo tudi na splošno: hinavščina in dopuščanje trpljenja konkretnega človeka. Po eni strani to pomeni prodati ali podrediti posameznika domnevno nedotakljivim načelom in doktrinam, ki so jih postavile prejšnje generacije. Točno proti temu se je Jezus boril. Po drugi strani pa se mi zdi intelektualno nepošteno širiti neutemeljene nauke in odgovore na kompleksna življenjska vprašanja in tem naukom povrhu dati še božjo avtoriteto. Moj stil je drugačen: živim z odprtimi vprašanji oziroma brez določenih odgovorov. Nočem si izmisliti cenenih odgovorov za samotolažbo, toliko manj za manipulacijo drugih. Priznam pa, da si glede institucionalnosti cerkve nisem nikoli delal utvar in tudi nisem bil razočaran, saj noben sistem ni popoln. Cerkev je v marsičem - predvsem glede medosebnih odnosov - bistveno boljša od večine institucij.

Kako dojemate razlike med notranjo ureditvijo posameznih cerkva - protestantske/evangeličanske, katoliška, pravoslavna, islam glede odnosa kleriki - laiki?
Vzdrževanje družbe ali neke organizacije je dinamična zadeva, marsikdaj tudi brezkompromisna. Posameznik se mora marsičemu odpovedati, da lahko potem od skupnosti v zameno dobi druge dobrine. Vendar obstajajo meje. Ena od njih je spoštovanje temeljne enakovrednosti med osebami. To je srž Jezusovega sporočila in verjetno najmočnejši potencial krščanstva. Če torej neka verska skupnost znotraj sebe pozabi na to dostojanstvo in se polarizira, potem družbi ne ponuja več boljše alternative. Da obstajajo voditelji in vodeni, je zame sprejemljivo. Da pa to postaneta dve kasti, je zame nesprejemljivo. Vedno sem se počutil grozno, ko sem samo zaradi tega, ker sem bil duhovnik, užival določene privilegije znotraj skupnosti. Potrebni so neprestani napori in tvorna medsebojna kritika, da se vsak zaveda svojega (skupnega!) dostojanstva in z njim povezane odgovornosti.

Na katerih področjih (na primer žensko duhovništvo, poročeni duhovniki, kontracepcija, istospolne poroke, celibat, odnos do lastne imovine …) bi se morala Katoliška cerkev nujno spremeniti in kako?
O tem naj odloča sama. V skupnem interesu naše družbe pa je, da Cerkev prispeva svoj del, ne le dobrodelni, vzgojni, umetniški in folklorni, ampak tudi duhovni, etični in nazorski. Zato ni vseeno, kakšno podobo boga in človeka promovira. Po mojem ima Cerkev v vseh teh zadevah odlično referenčno točko - Jezusa iz Nazareta. Njegova stališča o zgornjih vprašanjih so ali jasna ali pa jih ni podal. Cerkev lahko torej sledi Jezusovim naukom. Glede stvari, o katerih se pa ni izrekel, naj Cerkev svojim vernikom pušča svobodo in pomaga ljudem, da se sami odgovorno odločijo. Jezus ni prepovedal ženskega duhovništva, nobene spolnosti, istospolnih porok, poročenih duhovnikov, kontracepcije ... Prepovedal ni še celega vrste drugih stvari, ki jih nekateri v Cerkvi vztrajno zavračajo in se pri tem hinavsko sklicujejo na Jezusa.

Se je Cerkev dovolj ostro odzvala na primere pedofilije?
Odzvala se je prepozno. Menim, da ima danes glede tega solidno notranjo zakonodajo. Je pa vprašanje, v kakšni meri se je ta popravek zgodil tudi v glavah starejših hierarhov, od katerih je pretežno odvisna praksa. Tu je velika odgovornost mlajših duhovnikov in laiških vernikov.

Kako v tej luči vidite prizadevanja sedanjega papeža? Ga lahko primerjamo z njegovima predhodnikoma, Benediktom XVI in Janezom Pavlom II?
Pri izbiri papeža gre vedno za neko taktiko. Izbrali so človeka, ki je teološko konzervativen, a ima veliko več občutka za konkretnega človeka kot njegova predhodnika. Janez Pavel je bil borec proti sistemom, zlasti komunizmu. Benedikt je bil zagrizen zagovornik obstoječega sistema cerkve. Frančišek je mehkejši ideolog in boljši komunikator, ker seže do srca. Ne sklicuje se več toliko na zunanjega sovražnika. Presojal bi ga raje po dejanjih kot po besedah, a nanje še čakam. Upam, da je izbral dobro in postopno taktiko timskega dela, kajti v prefinjeno okostenelem aparatu rimske kurije posameznik ne more sam odpreti niti fascikla, pa četudi je papež.

Kako gledate na slovensko Cerkev, ki so jo pretresali škandali (Zvon, Betnava, izgon Alojza Urana, škadal okoli Franca Rodeta)?
V ozadju finančnih škandalov vidim pomanjkljiv notranji nadzor v Cerkvi oziroma škofiji. Razumljivo je, da potem lahko prevladajo apetiti in vizije peščice posameznikov, da gredo v tvegane naložbe. Kot olajševalno okoliščino lahko navedem dejstvo, da se ni nihče osebno okoriščal. Še bolj neizpodbitno pa je dejstvo, da Cerkvi za svoje pastoralno delovanje ni bilo treba iti v tako velike projekte. Poleg tega bi morala po mojem mnenju svoje energije vlagati v ljudi, ne v kapital. Delno krivim tudi državo oziroma banke, da so Cerkvi sploh odobrile tako nerazumno visoke kredite. Glede domnevnih očetovstev se bom vzdržal komentarja. Primer škofa Urana pa se mi zdi ilustrativen za vsako institucijo, kadar izpred oči izgubi vrednoto konkretnega človeka in licemersko daje prednost sistemu. Podlegel je nečemu, kar imenujem ''institucionalna korektnost''.

Kakšno je vaše mnenje o ljubljanskem nadškofu Stanetu Zoretu?
Ne poznam ga osebno, daje pa obetaven vtis. Ima nezavidljivo težko nalogo, saj mora krmariti med mnogimi silnicami, ki imajo v primežu slovenskega katoliškega duha. Enako velik izziv zanj pa je tudi organizacijska situacija cerkve. Želim mu daljnovidnosti in pogumne iskrenosti. Če se ne bo preveč zlil s cerkveno funkcijo, ampak ostal svoja oseba, bo lahko vedno doprinesel k širšemu dobremu.

S kakšnimi težavami se v tem trenutku soočate? Menda iščete službo. Vam dejstvo, da ste bil nekoč duhovnik, pri iskanju službe pomaga ali ovira?
Pripravljen sem delati marsikaj in pridobiti izkušnje, tako poklicne kot tudi življenjske. Dosedanji stik z delodajalci je pokazal, da se večinoma počutijo nelagodno, ko izvedo, da sem bil včasih duhovnik. Ne vem, zakaj imajo ta problem. V svojem bivšem duhovništvu vidim zajeten nabor dragocenih izkušenj in modrosti. Na daljši rok iščem službo, ali pa jo bom ustvaril sam, ki mi bo omogočala neposreden stik z ljudmi. Drugim bi rad odvzemal bolečino in dajal radost.

S čim se trenutno ukvarjate?
Precej sem zaposlen z iskanjem zaposlitve, spremljanjem razpisanih delovnih mest, pošiljanjem kakovostnih prijav in ponudb. Norim ''za'' službo v upanju, da bom kmalu norel ''zaradi'' nje. Počasi razvijam tudi podjetniško idejo. Dodatno se brezplačno izobražujem na področju kadrovanja, podjetništva in marketinga. Še vedno pa upam, da bom končal doktorski študij, ki sem ga nanovo vpisal v Ljubljani. To bi rad storil iz osebnega interesa, a prej moram preživeti. Danes pri tem netehniški študij in humanistične sposobnosti pomagajo bore malo.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Si želite ustvariti družino?
Rad bi dolgo in polno živel in videl veliko sveta, se strastno učil in se puščal presenečati. Ob srečevanju z lepotami in grenkobami bi rad ostal v stiku s samim seboj in sledil notranjim navdihom. Od zunanjih pa si želim zadovoljujoče poklicno delo, kjer bi lahko bil v pristnem stiku z ljudmi. Vidim se tudi s partnerko oziroma z družino in po skupnostni harmoniji hrepenim. Če se ponudi prilika, da poletim tudi v vesolje, bom pa še kaj napisal in dal še kakšen intervju. (Smeh.)