V nadaljevanju preberite:
- Damjan Kocjančič je lastnik štirih ameriških kraguljev.
- Kako izgleda življenje s temi posebnimi pticami, kako skrbeti zanje, kako usklajevati njihovo divjo naravo z vezjo, ki so jo spletle s svojim vzrediteljem.
- Hrana je osnova, ki vzpostavi zaupanje med človekom in ujedo.
- V Sloveniji je prosto spuščanje tujerodnih vrst ptic prepovedano.
- Ameriške kragulje Damjana Kocjančiča ste si letos lahko ogledali tudi na Festivalu za ljubitelje živali v Novi Gorici.
Damjan Kocjančič iz Pristave pri Novi Gorici najprej ustvari vtis prijazne in mirne osebe, a ko pogovor nanese na njegove ptice, imaš občutek, da si se znašel sredi osupljive zgodbe, ki priča o neverjetni povezanosti med človekom in divjo naravo. Na trenutke se mi zazdi, da v njegovem pogledu opazim podoben lesk kot ga imajo njegove štiri ameriške kraguljke, ki zbujajo strahospoštovanje. Ko gre zanje, izkušeni vzreditelj združuje tako stabilno varnost, kot mehkobo in srčnost. Preberite, kako se je stkala ta navdihajoča vez med Goričanom in veličastnimi predstavnicami ameriškega jugozahoda.
Gospod Damjan, ali ste bili že od malega navdušeni nad ujedami? Kako se je začela vaša zgodba?
Moj pravi začetek s sokolarstvom se je zgodil, ko sem ob avtocesti našel poškodovano kanjo. Verjetno jo je zadel avtomobil. Pobral sem jo in jo odnesel domov. Bila je v zelo slabem stanju, ležala je na hrbtu in mislil sem, da ne bo preživela. Dal sem jo v kletko in si mislil, da jo bom naslednji dan najverjetneje moral zakopati. Ko pa sem prišel naslednje jutro pogledat, je že stala na nogah.
Sliši se neverjetno.
Tudi sam nisem mogel verjeti. Začel sem jo hraniti. Ker še ni mogla jesti sama, sem ji dajal vodo in koščke mletega mesa. Počasi je okrevala. Po dveh ali treh tednih je bila že močna. Rekel sem si, da jo bom izpustil. Poklical sem prijatelje in znance, da pridejo pogledat. Ko pa sem jo izpustil, ni odletela proč.
Poskusili ste jo vrniti v naravo, ona pa ni želela odleteti?
Tako je, ostala je pri nas, letela je z drevesa na drevo okoli hiše. Približno tri mesece je živela v naši bližini in ljudje so jo prihajali gledat. Prihajala je tudi na roko, saj sem medtem ugotovil, da se lahko navadi na človeka. Hranili smo jo z roke. Naredili pa smo eno napako, dajali smo ji preveč hrane.
"Prvo ameriško kraguljko sem dobil leta 2004, v divjini živijo okoli 20 let, v ujetništvu tudi 30."
Kaj se je zgodilo z njo?
Nekega večera je prišla nevihta. Veter je postajal vse močnejši in kanja je odletela. Nikoli več se ni vrnila. Kasneje sem bil na gradu v Gorici, kjer so imeli predstavitev ujed in sokolarstva. Tam sem spoznal slovenskega sokolarja Romana Saviča iz Poženika, ki mi je priporočil Harrisovega jastreba. Rekel je, da je za začetnika zelo primeren in učljiv. Okoli leta 2004 sem dobil svojo prvo ptico in se začel intenzivno učiti. Bral sem literaturo, obiskoval italijanske sokolarje in opazoval njihovo delo.
Kako se začne delo s takšno ptico? Kaj se vam zdi, da je najbolj pomembno?
Najprej moraš doseči, da pride na roko. Pri tem je najpomembnejša hrana. Ptica mora biti primerno pripravljena in motivirana za prihod na roko. Sčasoma se navadi nate, vendar se najprej naveže na vir hrane. To je treba razumeti. Ujeda ni pes.
"Pes lahko postane pravi prijatelj in je navezan nate. Ujeda pa ostane bolj oportunistična. Če ve, da bo pri tebi dobila hrano, bo prišla. Če je ne potrebuje, pa ne nujno. Takšna je njihova narava."
Kaj vas je pritegnilo, da ste se odločili prav za ameriške kragulje?
So edine ujede, ki lahko lovijo v skupini. Lahko spustiš dve ali tri skupaj in bodo sodelovale. Ena preganja plen, druga ga usmerja, tretja napade. Večina drugih ujed lovi sama. Kragulji, kanje, postovke in podobne vrste so samostojni lovci. Ameriški kragulji pa sodelujejo med seboj.
Trenutno imam štiri. Vse so samičke in njihova posebnost je, da so večje od samčkov. Všeč mi je njihova velikost, sanjam tudi o tem, da bi imel orla, ampak za to nimam ustreznih pogojev.
Kako to mislite?
Za orla potrebuješ veliko prostora. Poleg tega je težak za držanje na roki, saj te začne hitro boleti roka. Tudi veliko poje.
Koliko pa tehtajo vaše ptice?
Približno kilogram in sto gramov. Ko pa jih izpustim, morajo imeti okoli devetsto gramov. Zato jih redno tehtam. Doma imam tehtnico in njihova teža je zelo pomembna, ker mora biti ptica v pravi kondiciji. Če je pretežka oziroma preveč sita, je ne izpuščam.
Če je ptica preveč sita, se lahko zgodi, da se nekam usede in noče več sodelovati. Recimo, da na polju pripelje traktor ali jo kaj prestraši. Takrat lahko odleti na drevo in tam ostane več ur.
Se vam je to že zgodilo?
Ja, večkrat. Danes imajo sicer ptice na nogi GPS-oddajnik, zato vedno vem, kje so. Problem ni, da bi odletele daleč, ampak da se usedejo na drevo in tam vztrajajo tudi tri, štiri ali pet ur. Spomnim se svojega začetka. S prvo ptico smo šli v Italijo, v okolico kraja Lestans. Spustil sem jo in odletela je na drevo in potem ni hotela dol. Na drevesu je vztrajala celo noč.
Vso noč ste čakali, da pride iz drevesa?
Ja, z očetom sva ostala tam do jutra, prespala sva v avtu. Sedela je na drevesu, si mirno čistila perje in ni kazala nobenega interesa, da bi prišla dol.
Verjamem, da vas je zagrabila panika.
Seveda. Bil sem prepričan, da sem jo izgubil, da je to konec.
Kako se je končalo?
Naslednje jutro sem prišel iz avtomobila, jo gledal in ji ponudil košček mesa. Takrat je brez težav priletela dol.
Torej je to zanje značilno vedenje?
Pri vseh ujedah je tako, kragulj pa je še bolj zahteven. Če se usede na drevo in greš pod njega, lahko odleti na drugo drevo. Potem na tretje. In tako naprej. Kragulja lahko zelo hitro izgubiš, ker je zelo plašen. Ko se prestraši, doživi šok in želi biti na varnem. Če je poleg tega še sit, nima nobenega razloga, da bi prišel nazaj k tebi. V naravi mu je prijetno.
Ali ni nevarnosti, da bi si sam ulovil plen in odšel po svoje?
Ne. Žival ve, da sem jaz najzanesljivejši vir hrane. Če je lačna, ne bo kar sama odšla lovit divjih živali. To je težko. Divjad je hitra in ulov ni samoumeven. Zato se obrne in pride nazaj. Včasih na bližnje drevo, včasih naravnost na mojo roko.
Kragulja lahko zelo hitro izgubiš, ker je zelo plašen. Ko se prestraši, doživi šok in želi biti na varnem.
In jo za to nagradite?
Seveda. Pomembno je, da se vrne in sodeluje, zato dobi nagrado. Tako ve, da bo pri meni vedno dobila nekaj za jesti. Ampak to je bilo predvsem na začetku. Danes ni več tak problem. To prvo ptico imam že skoraj dvajset let in je povsem navajena name.
Omenjate, da svoje ptice spuščate v Italiji, zakaj pa ne v Sloveniji?
Ameriški kragulji pri nas niso avtohtone ptice, izvirajo iz Amerike, zato je njihovo prosto spuščanje v Sloveniji prepovedano.
Lastništvo pa ni prepovedano?
Ne, lastništvo ni problem. Lahko jih imaš na roki, lahko jih imaš doma, ne smeš pa jih prosto spuščati. Razlog je predvsem v tem, da ne bi pobegnile v naravo in se križale z drugimi vrstami, moje izkušnje so sicer, da to ni zelo realen strah.
Kako pa imate zanje urejen prostor doma?
Imam štiri velike kletke, vsaka je približno velika kot manjša garaža, približno dva krat tri metre. Dovolj velike so, da se lahko ptica premika in preskakuje med vejami. To je pomembno, ker se morajo gibati. Če bi predolgo stale na istem mestu, bi se na nogah lahko pojavile težave.
Na Festivali za ljubitelje živali sem opazila, da vaše ptice nimajo kapic na glavi, kot jih pogosto vidimo pri sokolarjih.
Res je, jaz jim kapic ne dajem. Prvi razlog je, da mi to ni všeč, drugi pa, da pri teh pticah ni potrebno, ameriški kragulji so zelo mirni in zaupljivi. Pri slovenskih kraguljih bi bilo drugače, saj so zelo plašni, kapica pa jim pomaga, da ostanejo mirni.
Nam lahko malo več poveste o tem, kako izgleda vaš vsakdan z njimi?
Se pustijo božati, vas kdaj kljuvajo?
Seveda, rade se božajo, kljun pa sicer ni problem, ampak ostri kremplji. Včasih me opraskajo, ampak ne namenoma. Če mi skočijo na roko, me lahko z ostrimi kremplji malo popraskajo. To ni agresija, preprosto imajo takšne noge. Brez teh krempljev v naravi ne bi preživele.
Omenili ste, da se z njimi tudi igrate. Kako je to videti?
Igre so pogosto povezane s hrano. Ko jim dam za jest, na primer včasih skrivajo hrano pred mano. Razprejo peruti in hrano zakrijejo, kot da bi jo hotel vzeti. Na stojalu se obračajo okoli svoje osi in me opazujejo. Tu in tam še zakričijo name, kot da bi mi hotele povedati, naj ji pustim njen obrok, čeprav vedo, da jim ga nikoli ne vzamem. Pogosto jih učim, da skačejo na roko in nazaj na stojalo. Gor, dol, gor, dol. To imajo zelo rade, vse štiri rade prihajajo na roko.
Enkrat sem na primer opazoval eno od njih med hranjenjem. Pod stojalo je prišla mačka in pričakoval sem, da jo bo napadla. Namesto tega ji je vrgla kos hrane.
Zanimivo. Na začetku najinega pogovora ste jih opisovali kot precej divje živali, zdaj pa zvenijo skoraj kot družinski člani.
To pride s časom. Z njimi sem že več kot deset let in na začetku je bilo vse precej bolj divje. Tudi sam nisem točno vedel, kako ravnati z njimi. Danes pa sem zanje nekakšna stalnica. Postaneš njihova referenčna točka. Tudi moj oče jih danes brez težav oskrbuje. Na začetku sem bil z njimi samo jaz, zdaj pa sprejemajo tudi njega. Mojega brata pa na primer precej manj.
Kako pa to?
Brat sicer živi v isti hiši, vendar ga vidijo redkeje. Ko pride blizu, pogosto začnejo nanj glasno kričati. Očitno dobro vedo, kdo je pogosto z njimi in kdo ne. V bistvu ne napadejo, samo kričijo. Opozorijo. Ker to je doma kot pes – laja. Samo da one kričijo. Začnejo tuliti, da je nekdo prišel. Mi domači smo zanje nekaj drugega. Na nas ne reagirajo tako. Ampak ko pride kakšen obisk, bodo kričale. Potem pridem jaz blizu in se umirijo, ker vidijo mene skupaj s temi ljudmi. Niso pa nikoli stoodstotno sproščene. Vedno malo opazujejo, za vsak primer. So zmeraj pozorne. Če sem pa sam, so pa povsem mirne.
Ali potrebujete kakšno posebno dovoljenje ali dokumentacijo za te ptice?
Prej ste omenili, da poleg vas sprejemajo tudi očeta. Torej lahko poskrbi zanje, če vas ni?
Za nekaj ur že. Če grem recimo v Gorico, jih pustim doma, oče pa je v bližini. Da bi jih pustil za več dni, pa ne. Na dopust ne hodim.
Ne hodite na dopust?
Res. Že več kot dvajset let nisem bil na morju. Težko jih pustim same. Ne morem. Res sem navezan nanje.
Kakšna neverjetna vez med vami in temi pticami.
Ja, res je. Zelo posebna vez. Ne vem, razvije se poseben odnos. Nekateri ljudje kdaj rečejo: "Joj, kako grdo gleda!" Ampak jaz tega ne vidim.
Ljudje morda tega niso vajeni. Se jim zbudi kakšen strah ali predstava iz filmov in dokumentarcev.
Ja, mogoče. Saj res imajo poseben izraz. Lahko rečeš, da te grdo gledajo. Ampak jaz dobro vem, kdaj so vesele in kdaj jezne. To vidiš po oglašanju, po drži ... Ko so res jezne, zakričijo na poseben način. Takrat takoj veš. Moj brat ima sina in enkrat je pripeljal prijatelje. Tekali so okoli mojih kletk in takrat so ptice zelo glasno kričale. Rekel sem jim: "Fantje, samo ne tecite mimo njih. Hodite počasi." Potem je bilo vse v redu. Ko so jezne, na vratu in na zatilju dvignejo perje. Tako kot puran, ko se razjezi in se našopiri. Ali pa mačka, ko se naježi po hrbtu. Če bi v takem trenutku prišel preblizu, bi lahko napadle tudi mene. Takrat ne razmišljajo več, ampak reagirajo nagonsko. So popolnoma pripravljene na obrambo.
Tu pride najbrž do izraza njihova divja narava.
Tako je, še vedno so divje živali. To sem tudi sam spoznal skozi leta. Nikoli ne postanejo popolnoma udomačene. Ko sem jih predstavljal ljudem, sem jih sicer pustil tudi pobožati. Vedno pa sem imel roko na ptici, ker nikoli ne veš. Velikokrat so tudi otroci ptice božali brez težav, ampak se pa zgodi, da ji eden ni všeč. Samo gleda ga in potem kar naenkrat zakriči.
So si vse štiri ptice po karakterju podobne?
Dva sta taki, da si ju upam imeti med ljudmi, dvema pa glede tega ne zaupam toliko. Nekatere so bolj umirjene, druge so izrazito lovsko usmerjene. Tudi na Festivalu za ljubitelje živali sem dovolil božati samo eno. Ne zato, ker bi bile druge hudobne, ampak zato, ker niso popolnoma predvidljive. Tudi sam sem previden. Poleg tega imajo zelo močne kremplje in kljun. Če koga poškodujejo s kremplji, se lahko rana tudi vname.
Vedno ostanejo divje živali. Niso s tabo zato, ker bi te imele rade, ampak zato, ker pri tebi dobijo hrano.
Takšne ptice so gotovo atrakcija za otroke.
Res je, ko je bilo letenje v Sloveniji še dovoljeno, sem ptico enkrat spustil na travniku pred Novo Gorico. V trenutku se je okoli nas zbralo skoraj 300 ljudi. Prišel sem samo pokazat ptice, na začetku smo bili skupina desetih ali petnajstih ljudi, potem pa so začeli prihajati otroci in starši z vseh strani. V trenutku je nastala ogromna množica.
Bi želeli za konec bralcem še kaj sporočiti?
Ja, kot sem že prej povedal - to so vedno divje ptice. Navadijo se človeka, predvsem zaradi hrane, ker si zanje vir hrane. Na začetku te sploh ne bi opazile. Sčasoma se sicer navežejo nate, ampak nikoli niso stoodstotno udomačene. Vedno ostanejo divje živali. Niso s tabo zato, ker bi te imele rade, ampak zato, ker pri tebi dobijo hrano. Kasneje se razvije tudi neka vez, a nikoli niso povsem predvidljive.
Morda vas zanima tudi: