“V odnosu do kapitala, ki se koncentrira, in vlade smo sindikati preveč razdrobljeni. Potrebujemo pomembne spremembe v organizaciji v smeri močne unije ali pa zveze konfederacij, ne pa da imamo tri tisoč sindikalnih bataljončkov,” učinkovitejše zastopanje ljudi med pokojninsko reformo in reformo trga dela vidi Drago Ščernjavič, generalni sekretar Sindikata državnih organov Slovenije. Dodaja, da vladi in delodajalcem “taka razdrobljena sindikalna vojska” ustreza.

Sklad za teden dni stavke

Združeni v unijo bi slovenski sindikati laže oblikovali skupen finančni sklad, v katerem bi bilo dovolj denarja za plačilo enotedenske stavke zaposlenih, in pa močno skupno analitsko službo, ki bi dovolj hitro analizirala vladne predloge sprememb zakonodaje in varčevalne ukrepe, pojasnjuje Ščernjavič.

Ocenjuje, da čim hujša bo kriza, tem hitreje se bo ideja o povezovanju širila med sindikati. Na vprašanje, ali bi se “centrala vseh central”, kot ji pravi, lahko zgodila že jeseni, pa odgovarja le: “To lahko naredimo zelo hitro.”

“Popolnega sozvočja ni”

Tudi šef Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušan Semolič, ki ga decembra čakajo volitve, se strinja, da je “sindikalna scena glede na velikost Slovenije preveč razdrobljena”. Dodaja, da imajo v državah, kjer je sindikalnih central manj, delavci praviloma več pravic. Opaža pa, da tudi v Sloveniji, kjer so sindikati povezani v osem sindikalnih central, te “izražajo vse večjo potrebo po sodelovanju”. Čeprav med sindikati “popolnega sozvočja ni”, Semolič dopušča možnost, da bi lahko tudi “na formalni ravni naredili premik”. Ali bi to lahko bila zveza ali unija sindikalnih central ali pa kaj tretjega, šef svobodnih sindikatov pravi, “da ne bi prejudiciral”, saj “ne moremo izvajati nasilja nad sindikati, ker so med njimi tudi velike razlike, ki so pogojene z članstvom”.

Trije akterji združevanja

V konfederaciji sindikatov javnega sektorja, ki jo vodi Branimir Štrukelj in združuje 75 odstotkov vseh javnih uslužbencev, povezovanja sicer ne izključujejo, se pa do Ščernjavičeve ideje ne želijo prav konkretno opredeljevati. “Tako zmanjševanje socialnih pravic kot zniževanje plač in vsi posegi v položaj zaposlenih bodo zagotovo peljali v smer združevanja in tesnejšega povezovanja sindikatov in njihovih central. Vsem postaja jasno, da bo treba sile združiti, če ne želimo na koncu biti žrtev te krize, to je znižanja kakovosti življenja ljudi,” pravi Štrukelj. Kako in kdaj bi lahko steklo to združevanje sil, pa ne želi komentirati.

Viri iz sindikalnih vrst ocenjujejo, da so lahko ključni akterji sindikalne jeseni le Semolič, Štrukelj in Janez Posedi, predsednik Konfederacije sindikatov Slovenije Pergam. Semolič vodi zvezo, ki ima največ članov, Štrukelj konfederacijo, ki je finančno najmočnejša in najbolje organizirana, Posedi pa je svojo prepoznavnost in položaj utrdil kot vodja pogajalske skupine dela sindikatov javnega sektorja v prejšnjem mandatu, razmerja razlaga sogovornik iz sindikalnih vrst.