Katera je za vas kot ljubljanskega škofa osrednja naloga?
Poleg oznanjanja evangelija in tega, da sem profesor na teološki fakulteti, osebno verjamem in delam za to, da v ljudeh spodbujam prepričanje, da je boljši jutri odvisen predvsem od njih samih, verovanja in zavesti, da se stvari lahko vedno spremenijo na bolje.

Sliši se kot nauk Bude: verjemi v svoja dejanja in bodi zgled drugim ...
Veste, nekateri nauki so univerzalni. Zaupam v ljudi vseh prepričanj, in sicer da se trudijo za izpolnjevanje evangelskega zlatega pravila: to, kar želiš, da bi drugi tebi storili, stori tudi ti drugim.

Kaj najbolj pogrešate v glavnem mestu?
Sproščenost je temelj vseh odnosov. Želim si, da bilo zavedanje, od kod prihajamo, kdo so naši predniki, kaj nosimo v sebi, kaj je naša zgodovina in kaj bomo prenesli na prihodnje rodove, še močnejše.

Kaj pa vas pri Ljubljančanih najbolj navdušuje?
Da ljubimo svoje mesto, da se radi vračamo domov in da je od vsakega izmed nas odvisno in pomembno, da se trudimo za skupno dobro.

Na zadnjem predavanju študentom ste med drugim dejali, da živimo v času, ko smo ljudje nomadi oziroma turisti – tudi v veri.
Veste, to je širši družbeni fenomen, posledica današnjega sveta, vrednot, ritma. Študentom velikokrat postrežem s skovanko o koktajl verstvih kot posledici iskanja odgovorov v mešanici verstev, psevdoverstev in še česa. Menim, da sta prostor in čas, v katerem živimo, milostni trenutek, da se kristjani ne zapiramo v geto, ampak da smo poslani prav temu sodobnemu iskalcu, ga spoštujemo, ne izključujemo, ga poslušamo ter se od različnih pogledov in mnenj lahko drug od drugega kaj naučimo. Veliko zanimanje za duhovnost danes je velik izziv tudi za Cerkev, da premisli o svoji govorici, da krščanstvo ne bi postalo neko poceni moraliziranje ali arogantni 
dogmatizem.