Prvi preganjalec korupcije v državi mora biti, če naj mu državljani zaupajo, prvi med vsemi po svoji ekscelentnosti v nepodkupljivosti. Nanj niti v sanjah ne sme pasti sum, da bi kakšno stvar lahko “pozabil” v predalu, kaj šele se peljal kje s kakšno neprijavljeno jahto kakega politika, pa zato ne bi zagnal hudega haloja. Enako mora zahtevati od vseh svojih sodelavcev. Sicer je vse okrog protikorupcijske komisije en sam blef. In blefa je v vseh porah slovenske družbe tako veliko, da so ljudje z integriteto samotni jezdeci, ki jezdijo po tej deželi.

Šlamparije. Doslej smo videli že marsikaj. Lani smo bili zgroženi nad tem, kako se proti plačilu uredi, da na sodišču izginejo spisi o prometnih prekrških, dokler ne zastarajo. Prejšnji teden nam je sapo jemalo to, kako proti plačilu poklekne celo tožilec in da zadeve v predal.

So bili torej na protikorupcijski komisiji le neorganizirani in so res le slabo nadzorovali, kaj se dogaja s posameznimi primeri, ki jih preiskujejo? Ali pa je bil kje kdo, ki je bil neorganiziran tudi namerno? To, da gre zaposleni iz protikorupcijske komisije v drugo službo, pa šefu ne vrne spisov, na katerih je delal, ampak jih pusti na spodnji polici neke omare, je težko šlamparija, pri kateri bi se kdorkoli lahko izgovarjal na pozabljivost. Prav zaradi zaostankov, ki so padli tudi iz Kosovih omar, si bo novo vodstvo ta fenomen moralo natančno ogledati in dati odgovore, kaj zaboga se je dogajalo.