O smrti, žalovanju, izgubah, pa tudi smislu in polnosti življenja smo se ob dnevu spomina na mrtve pogovarjali s psihologinjo in družinsko psihoterapevtko, predsednico društva Hospic Renato J. Roban.
V Hospicu si prizadevate za detabuizacijo smrti, zakaj je to tako pomembno?
Detabuizacija je izjemno pomembna, ker je smrt del življenja in je v sodobni družbi izrinjena iz naših življenj. Z otroki se pogovarjamo o smrti živali, a ko gre za človeka, je otrokom smrt tuja. Starši mislijo, da bodo otroku prihraniti bolečino, če ne bo prisoten na pogrebu. A otrok mora imeti izbiro in ima pravico, da se poslovi od ljubljene osebe.
Včasih so ljudje umirali doma, danes pogosteje umirajo v domovih za ostarele ali v bolnišnicah. Po smrti je dostikrat prvo srečanje svojcev z umrlim v mrliški vežici. Tudi znanci in prijatelji, ki pridejo na pogreb, ne vedo, kaj bi rekli svojcem, zato čutijo nelagodje.
Včasih so na dom prišli sosedje, ki so bedeli in molili ob umrlem. Starejši ljudje se spominjajo, da so ponekod moški tudi kartali, se ga napili in celo stepli. Tako so sproščali napetost, ki se pri človeku pojavi, ko se sooča s smrtjo drugega in jo poveže z lastno minljivostjo.
Kako ste začeli?
Metka Klevišar, izjemna gospa in dolgoletna zdravnica za bolnike, obolele za rakom na pljučih, je preko lastne izkušnje spoznala, da zdravniki niso opremljeni s potrebnimi znanji za soočanje s težko bolnimi in umirajočimi. Na njeno pobudo so se pričela odvijati srečanja, kjer so se zdravstveni delavci pogovarjali o stiskah, ki jih doživljajo ob umirajočih bolnikih in njihovih svojcih ter izmenjevali svoje izkušnje. To so bili prvi začetki detabuizacije smrti v slovenskem prostoru, iz katerih se je razvilo delovanje Slovenskega društva Hospic. Pred enaindvajsetimi leti ga je ustanovila prav gospa Metka Klevišar.
Pravijo, da ljudje, ki so živeli izpolnjeno življenje tudi lažje umrejo …
Vsak četrti torek v mesecu potekajo v knjigarni Konzorcij pogovori o bolezni, staranju, umiranju, trpljenju, ljubezni in smislu pod skupnim imenom Hospickafe, s pričetkom ob 18. uri. Prejšnji teden sem bila sogovornica na Hospickafeju, kjer se je Manca Košir pogovarjala o trpljenju še z dvema gostoma, Sebastjanom Kristaničem in Alenko Rebula, o tem, kako je trpljenje povezano s človekovim bistvom in odpira vrata v ljubezen in presežno. V trpljenju je človek zelo sam in zelo edinstven, pred smrtjo se ponavadi sprašuje, zakaj se ni bolj ljubil in spoštoval.
Ljudje, ki so bolj odprti hodili skozi življenje, tudi lažje odhajajo, zato je naša vloga v programu spremljanja umirajočih bolnikov in njihovih svojcev predvsem ta, da pomagamo prepoznati neizgovorjene besede, bolečino, s katero se je soočala družina, a je ni znala ubesediti. To odrešuje in pomaga, da človek odide pomirjen. Ljudje, ki nimajo razrešenih stisk, težje odhajajo.
Kako v tem oziru gledate na "praznovanje" dneva spomina na mrtve?
To je dan, ko srečamo stare znance in se nas dotakne zavedanje, da je vsak trenutek srečanja s človekom pomemben in neponovljiv. Z ljudmi, ki jih srečamo, morda spregovorimo več besed kot sicer, dotakne se nas občutek minljivosti.
Prvi november je tudi priložnost za pogovore o minljivosti in pravih vrednotah v življenju.
Po drugi strani pa je Dan mrtvih poleg Božiča najbolj zlorabljen potrošniški praznik.
Smrt je nekaj, česar ne poznamo in nimamo izkušnje z njo. Včasih so ljudje živeli veliko bolj povezani z naravo. Z zaupanjem in vdanostjo so sledili njenemu ritmu. Danes imamo dneve načrtovane mesec in več vnaprej. V teh načrtih ni smrti, ne naše, ne prijateljeve, ne smrti soseda ali prijatelja iz nogometnega kluba. Živimo, kot da smo neumrljivi in zato zapravljamo dragocene trenutke za nepomembne stvari. Ustvarjamo ograje, znotraj katerih želimo živeti varno, a po drugi strani nas omejujejo in ločujejo od resničnega življenja. Smrti nas je strah, ker smo jo postavili onstran.
V društvu pomagate tako umirajočim kot njihovim svojcem ...
Program Spremljanje umirajočih bolnikov in njihovih svojcev na domu, je zelo povezan programom Žalovane odraslih in programom Žalovanje otrok. Ko nas pokličejo socialni delavci, zdravniki, patronažne med. sestre ali svojci sami, vstopimo v družino in poskušamo v spremljanje vključiti vse družinske člane. Naša naloga je, da jih spodbudimo in podpremo, da, v kolikor to zmorejo, obdržijo umirajočega doma, ker je to njegova pravica in skoraj vedno tudi želja. Naši strokovni delavci so v ta namen dosegljivi 24 ur na telefon. Če svojci kljub temu tega ne zmorejo, to spoštujemo.
Kakšne so „prave“ in „neprave“ besede, ki jih izrekamo žalujočim?
Žalujoči pogosto čutijo, da so v žalovanju sami, npr. mlade mamice, ki jim umre dojenček. Njihova izkušnja je, da ljudje bežijo pred njimi, ker v svoji grozi ne vedo, kaj bi rekli. Ko gremo k človeku, ki je doživel izgubo, mislimo, da ga moramo potolažiti. Stik s seboj in tiha prisotnost sta dovolj. A zato se je treba umiriti in se soočiti z minljivostjo. Današnji način življenja človeka vleče proč od sebe, od občutij, zato smo odtujeni od sebe in drugih in zato ne vemo, kaj bi rekli.
Žalovanje je pomemben del soočanja z izgubo. Zakaj?
Žalovanje ne poteka samo, ko nekdo umre. Doživljamo nešteto sloves in vsako mora skozi proces žalovanja. Tako je, ko se poslovimo od prijateljev iz osnovne šole, od svoje najljubše igrače, ko se poročimo in gremo v svet, stran od svoje družine in domačega kraja. Poslavljamo se tudi, ko gre za izgubo zdravja, dostojanstva in nazadnje tudi ob smrti.
Pri tem se srečujemo z različnimi občutji. Pogosto vprašanje, ki se pojavi, ko gre za neozdravljivo bolezen, je „zakaj ravno jaz?“ Čutimo se ogoljufane, dostikrat se pojavi potreba po zanikanju, ker se ne moremo soočiti z resnico, razum še ne more sprejeti tega, kar počasi prodira v zavest. Ko se izgube zavemo, se pojavijo obup, strah, jeza in žalost. Ni nujno, da po tem vrstnem redu. Svojci velikokrat zelo trpijo, ko bolnika preplavlja jeza in mislijo, da je usmerjena v njih. Srečamo tudi ljudi, za katere ne bi rekli, da bodo lahko pomirjeno vstopili v proces umiranja, a včasih zelo hitro naredijo velik korak, se osvobodijo in mirno odidejo.
Slovenci smo zadržani, ne dovolimo si svojih občutij. Tudi na delovnem mestu, ko se v službo vrneta žalujoči sodelavec ali sodelavka, ne znamo dati prave podpore. Žalujoči zelo cenijo, če pridejo njihovi sodelavci na pogreb. V službi preživimo velik del svojega časa, zato je pomembno, da čutimo podporo sodelavcev, da smo sprejeti v svoji žalosti zaradi izgube in da se čutimo povezani z njimi.
Posebej težko je, ko žalujejo otroci …
V nedeljo smo zaključili osemnajsti tabor za žalujoče otroke Levjesrčni. Pomembno je, da otroci z izkušnjo izgube srečajo otroke, ki imajo podobno izkušnjo. Otroci so prezrti žalovalci in odrasli smo slabo opremljeni glede tega, kako ravnati z žalujočim otrokom.
Če umre otrok, se pojavi izjemna stiska, ne le pri otrocih, ampak tudi pri strokovnih delavcih in starših sošolcev. Naša vloga je tu zelo velika, pomagamo, da se ovrednoti prostor otroka, ki je umrl in da lahko otroci skupaj žalujejo za njim.
Težko je, ko gre za nasilno smrt, ko eden od staršev smrtno rani drugega. Kako in kdaj povedati otroku, kaj se je zgodilo, kako se pogovoriti s tistimi, ki skrbijo za te otroke, s starimi starši…
Ko staršu umre otrok, mu umre prihodnost. Velikokrat otrok, ki ostane, izgubi pravico do svoje svobode in svojega življenja, ker ga starša "zadušita" s strahom, da bosta izgubila še njega. Ali pa tako žalujeta za otrokom, ki je umrl, da "pozabita" na otroka, ki je še živ. Tak otrok se čuti krivega, ker je preživel, in poleg tega, da je izgubil bratca ali sestrico, izgubi še starše.
Ko ti otroci odrastejo, se zavejo, kako nikoli niso mogli narediti "dovolj" za svoje starše. Pred starši so se ves čas počutili krive, ker niso umrli oni.
Med komercialnimi ponudbami srečamo ljudi, ki se izdajajo za medije in trdijo, da se lahko pogovarjajo z mrtvimi. Kako gledate na to?
Mi se do tega ne opredeljujemo. Ljudem pustimo, imajo vso pravico, da razmišljajo in čutijo, tako kot čutijo. V okviru programa Spremljanje umirajočih bolnikov in njihovih svojcev na domu se naši strokovni delavci in prostovoljci srečujejo z ljudmi različnih prepričanj in navad. Če si v spremljanju resnično prisoten, spoznaš, da je ocenjevanje in obsojanje drugega le tvoja nezmožnost sprejemanja raznolikosti in drugačnosti.
Je potemtakem lahko tudi koristno, če se človek obrne na takega „posrednika“?
Ne. Ne morem reči ne „ja“ ne „ne“, ker se do tega ne opredeljujemo. Nekateri ljudje v tem najdejo svojo uteho. A če je na drugi strani človek z razvitim etičnim kompasom, take pomoči ne bo denarno vrednotil.
Obiski vedeževalk in "medijev" izhajajo iz stisk ljudi, pogosto iz nezmožnosti sprejetja tega, kar se je zgodilo. Nihče nam ne more dati odveze, nas odrešiti. Vedno moramo pot prehoditi sami, da lahko gremo naprej. Vsak se lahko intuitivno razvija. Aristotel je govoril o tem, da je potrebno ohranjati ravnovesja, da nas ne odnese predaleč. V življenju smo tukaj in sedaj, imamo svojo zgodbo, ki jo moramo preživeti. Nihče ne more po naši poti stopati namesto nas. Zase smo odgovorni izključno sami. Tudi za to, kaj bomo naredili s svojo žalostjo.