V pridigi je povedal, da so bile teharske žrtve oropane svojega življenja in dostojanstva, dobrega imena in spomina dolga desetletja. Po njegovih besedah je šele začetek demokracije v Sloveniji teharske žrtve priklical nazaj v naš javni spomin in naše javne molitve.

"Poprej je pred njihovo podobo brlela lučka le v tihem in bolečem spominu njihovih mater in očetov, sester in bratov, sinov in hčera, sorodnikov in prijateljev. Njihovo ime se ni smelo izreči v javno besedo in molitev, kraja njihovega trpljenja ni smel obsijati plamen sveč in olepšati šopek rož. Danes tukaj stoji mogočen spomenik in prav je tako," je dejal celjski škof.

Meni tudi, da Teharje prav nič ne zaostaja za drugimi svetovno znanimi taborišči smrti, zato je potrebno, da se tudi za Teharje in druge kraje v naši domovini s podobnim moralnim madežem izreče tudi na najvišjem mestu v državi vsa resnica o odgovornosti zanje, kakor se je to zgodilo v primeru drugih madežev na vesti človeštva. Poudaril je, da je teharski spomenik poklon trpljenju, poklon trpečim in umirajočim, katerih smrt je povezana s tem krajem.

Spominski park Teharje je osrednji državni park, posvečen žrtvam povojnih pobojev. © Bobo

Meni tudi, da Teharje prav nič ne zaostaja za drugimi svetovno znanimi taborišči smrti, zato je potrebno, da se tudi za Teharje in druge kraje v naši domovini s podobnim moralnim madežem izreče tudi na najvišjem mestu v državi vsa resnica o odgovornosti zanje, kakor se je to zgodilo v primeru drugih madežev na vesti človeštva. Poudaril je, da je teharski spomenik poklon trpljenju, poklon trpečim in umirajočim, katerih smrt je povezana s tem krajem.

" Če hočemo obveljati za moralen narod in pravno državo, ne more biti več resnic o tem, ali se je tukaj zgodil zločin ali ne in kdo je zanj odgovoren. Ne more biti nobenega političnega ali kakega drugega opravičila za moralno nesprejemljivo dejanje. Tudi ne more biti zločinov brez zločincev, " je prepričan Stres.

Več tisoč usmrčenih
V Teharjah so med drugo svetovno vojno Nemci zgradili vojaško taborišče, ob koncu vojne pa so tam zaprli ujetnike, ki so sodelovali pri obrambi Celja. Po koncu vojne je bilo taborišče krajši čas opuščeno. Spet je začelo delovati konec maja leta 1945, ko so vanj namestili domobrance in nekatere civiliste, ki so se zatekli v zavezniška taborišča na avstrijskem Koroškem. Konec maja leta 1945 so partizanske oblasti sem pripeljale Rupnikov bataljon, v prvih dneh junija 1945 pa še približno 3000 domobrancev. Po ocenah poznavalcev je šlo skupaj za okoli 5000 ljudi, ki jih je povojna oblast brez sojenja usmrtila mesec ali dva po koncu druge svetovne vojne v Evropi.